Šestdeset let laufarije v Cerknem

2 februarja, 2016
0
0

Prvi laufar se pojavi na ulicah Cerknega prvo nedeljo po novem letu – Štiriindvajset mask iz lipovega lesa in ena iz kozličje kože – Pust je obsojen na smrt z botam

V petek, 5. februarja, se bo v Cerknem začela laufarija, pustna šega, ena najzanimivejših pri nas predvsem zaradi sprevoda nenavadnih mask ter uprizoritve obsodbe in usmrtitve pusta, ki je kot nekakšno ljudsko gledališče. Leta 2012 je bila vpisana v seznam žive kulturne dediščine in 2014 razglašena za živo mojstrovino državnega pomena.

Pustovanje bo doseglo vrhunec v nedeljo, tedaj bodo na glavnem trgu v Cerknem prvič prebrali obtožnico pustu. Znova jo bodo prebrali v torek, po obsodbi pa pusta usmrtili; zima in vse slabo z njo se bosta umaknila novemu začetku – pomladi. Obred je v Cerknem nekaj posebnega. Ne ve se natanko, od kod izvira, zagotovo pa je trdoživ in je v letih po drugi svetovni vojni znova zaživel na mestnih ulicah.

Zaton in nov razcvet

O izvoru laufarije ne vemo prav veliko, o njej ne najdemo starejših pisnih virov, ničesar. Laufarija se je ohranila le na podlagi ustnega izročila, pripoveduje kustosinja Milojka Magajne, ki vodi Cerkljanski muzej. Leta 1914 je bila namreč zadnja, ki so se je ljudje spominjali, potem je ta šega za dolgo zatonila. Začela se je prva svetovna vojna in fantov, ki bi se maskirali, ni bilo več, po drugi svetovni vojni pa so Cerkno in okolico zasedli Italijani. Ti so laufarijo kratko malo prepovedali, ker so menili, da je v njej preveč narodnostnega, slovenskega. Med drugo svetovno vojno je bilo Cerkno nekajkrat bombardirano in v enem od napadov so zgorele tudi maske in kostumi laufarjev.

Vendar nekateri te šege niso mogli pozabiti. Eden takih je bil Cerkljan Peter Brelih; med svetovnima vojnama se je preselil v Ljubljano, potem pa se je zmeraj znova vračal v Cerkno prav zato, da bi obudili laufarijo. Za sodelovanje je pridobil tudi dr. Nika Kureta z Inštituta za slovensko narodopisje. Po spominu starejših ljudi jim je uspelo na novo obuditi maske, Rado Jelinčič jih je najprej oblikoval v plastelinu, potem so jih popravljali, dokler niso postale podobne prvotnim. Nato jih je iz lesa izrezljal domačin Franc Kobal, pravi ljudski umetnik, eden številnih rezbarjev, ki so delovali na Cerkljanskem. Tako je 14. februarja 1956, pred šestdesetimi leti, na ulicah Cerknega znova zaživel nenavadni pustni sprevod odganjalcev zime.

Petindvajset pustnih likov

Prvih mask, narejenih po spominu starejših, je bilo štirinajst. Tem so dodajali še nove, in zdaj jih je v sprevodu petindvajset. Laufarski pustni liki so izdelani v celoti, vendar so najbolj enkratne njihove maske, razlaga kustosinja Milojka Magajne. Vse, razen ene, so izrezljane iz lipovega lesa. Ena najzanimivejših mask v skupini je ta terjast, arhaična maska, ki predstavlja duha umrlih prednikov. V sprevodu so trije ta terjasti v vlogi redarjev, ki skrbijo za red pa tudi za to, da pust med branjem obtožnice ne pobegne. Njihova obleka je iz terja, blaga, ki ostane pri tkanju. V skupini arhaičnih mask je glavni lik pustne družine, pust, z rogovi in čekani – njegova obleka je narejena iz mahu in tehta od 60 do 80 kilogramov. V skupini je tudi njegov brat ta smrekov s kostumom iz svežega smrečja. Izmed arhaičnih mask, ki izvirajo še iz poganskih časov, »živi« tudi ta bršljanov s kostumom iz bršljanovih listov, ki je vsako leto na sveže narejen, veliko pozneje, 1968, se mu je pridružila še marjetica. Tako je nastal par, ki predstavlja pomlad. Med arhaične maske sodita tudi ta star in ta stara, ki v sprevodu vedno nastopata v paru. Ta star je gospodar laufarske družine in edini, ki govori, oblečen je v praznično cerkljansko nošo, je pokončen in vitalen. Njegovo popolno nasprotje je ta stara, tiha, upognjena bledikava starka, ki na začetku sprevoda pometa z brezovo metlo, z njo odmeta zimo in vse slabo. Tako dela prostor za začetek vsega novega in s tem seveda tudi za pomlad.

Več preberite v novi, 5. številki tednika Kmečki glas