V Slovenskem etnografskem muzeju so 15. septembra odprli zanimivo razstavo Morje – naše življenje: odstrti spomini s podstrešja nabrežinske ribiške družine, ki odpira vpogled v življenje ribiške družine Caharija. Z njo v SEM nadaljujejo dolgoletno sodelovanje s Slovenci v Italiji in Slovenci iz Nabrežine pri Trstu. Družina Caharijevih je nekaj posebnega, saj v njej že peti rod hrani dragoceno družinsko dediščino.

Domačija Caharijevih, bolj znanih po domačem imenu Babčevi, je bila ena večjih v Nabrežini. Preživljali so se z oljkarstvom, vinogradništvom, imeli so malo živine, nekaj polj, njihova najpomembnejša dejavnost pa je bila ribištvo. Družina je bila zelo dejavna v kraju, pisana beseda in izročilo prednikov sta ji veliko pomenila. Predmete, ki so jih sprva vsakodnevno uporabljali, so pozneje nerabne hranili v kašči, na velikem podstrešju, kot dragocen spomin na prednike in pretekle čase.

Ko je Zdravko Caharija, zadnji ribič v družini, v sedemdesetih letih 20. stoletja opustil ribištvo, je na velikem podstrešju uredil zanimivo družinsko zbirko. V njej je bilo predvsem veliko pripomočkov za ribolov, ki so jih nekdaj uporabljali v družini, poleg njih pa tudi deli notranje opreme, ki so ga spominjali na preteklo življenje in prednike. Danes je lastnik zbirke njegov nečak Bogdan Petelin, ki ga na življenje ribičev in družine v Nabrežini tesno vežejo spomini iz otroštva. Razstavo so v etnografskem muzeju pripravili skupaj z njim, zasnovala jo je kustodinja mag. Polona Sketelj, posvečena pa je Zdravku Cahariji, ki je hranil in uredil na podstrešju rojstne hiše vso to bogato zbirko družinskih in ribiških predmetov.

Stopnice med morjem in vasjo

Razstava na začetku govori o Nabrežini in spominih nanjo. Bogdan Petelin ima veliko spominov na kraj in pozna tudi veliko zgodovinskega ozadja: spominja se železniške proge, ki je tekla skozi Nabrežino, in postaje ob njej, spominja se kamnolomov kraja. Njegova družina je bila zelo dejavna v različnih društvih v vasi, pisana beseda je bila v njej zelo pomembna: nona je vodila knjižnico, nono je pisal dnevnik in pesmi, imeli so veliko knjig.

Več o razstavi preberite v 39. številki Kmečkega glasa