Lov na polhe ima v Sloveniji, zlasti na Notranjskem, Dolenjskem in delu Štajerske, dolgo zgodovino. Nikoli ni bil gosposka dejavnost, ampak strast preprostega človeka. Predvsem kraško območje Snežnika je idealen kraj za polhe, ker je tod dovolj hrane zanje pa tudi polšin, polšjih lukenj, v katerih lahko prezimujejo. Ob snežniškem gradu stoji Polharski muzej, kjer izve obiskovalec marsikaj o polhih, njihovem življenju in lovu nanje.

Najstarejši pisni viri, ki pričujejo o polhanju na Slovenskem, so iz leta 1240. Tradicija lova in lovna območja so se tod prenašali iz roda v rod. »Tako kot lovske družine,« pripoveduje Janez Komidar, župan Občine Loška dolina in tudi sam strasten polhar, »so imeli polharji v preteklosti vsak svoj revir. Natanko se je vedelo, kje lovi kateri, in to so strogo spoštovali.« Največji greh polharja je bil, če je vzel past drugega polharja. »To je veljalo za krajo, in ko sta se v gostilni srečala, so pele pesti.« Tudi pasti so se dedovale, bile so pomemben del dediščine, in lastnik je v oporoki natanko določil, kateremu od otrok jih bo zapustil.

Več preberite v 41. številki Kmečkega glasa


POLHARSKI MUZEJ

Polharski muzej je razdeljen na več tematskih polj, zasnovan je tudi kot učna pot. Govori o zgodovini polharstva, življenju polha, njegovih naravnih sovražnikih, vrstah pasti, polharjih, polhanju in opremi, načinih polšjega lova in porabi polha po lovu. Pogosto ga obiščejo skupine osnovnošolcev in turisti od vsepovsod, tudi iz Kitajske, Koreje, Amerike in Kanade, čudijo se, z nasmehom pove Janez Komidar, da v Sloveniji jemo »miši«.