Vrt okoli hiše je vedno sestavljen iz sončnih in senčnih predelov. To je dobro, saj lahko zasajamo rastline z različnimi zahtevami po svetlobi. Več je tistih, ki imajo rade sonce, sončna stran vrta je navadno tudi rezervirana za sadje in zelenjavo. Senca tudi ni enaka senci. Nekatere rastline se dobro počutijo v svetli senci redkih krošenj, drugim ustreza globoka senca, ki jo meče hiša ali visoke, goste smreke.

Svetlobne razmere med soncem in senco so precej očitne, vendar se lahko tudi senčne razmere med seboj precej razlikujejo. Senca, ki jo ustvarjata zid ali hiša, je drugačna od sence pod krošnjo velikega listopadnega drevesa. Svetlobne razmere se spreminja skozi leto, saj je spomladi, ko so drevesa še neolistana, precej svetleje kot pozneje v sezoni. Zgodnje rastline, ki že ob začetku pomladi pokukajo iz zemlje, imajo tako na voljo več svetlobe kot njihove sorodnice, katerih čas pride pozneje.

Na senčnih legah se lahko oblikujejo tudi bolj suhe rastne razmere. Listje dreves namreč ne zadržuje samo sončne svetlobe, temveč prepreči tudi dežju, da bi dosegel tla. Podobno se lahko zgodi tudi ob vznožju vrtnih zidov.

Več preberite v 13. številki Kmečkega glasa