Janez Menart je bil eden od znamenite četverice slovenskih pesnikov, ki so jo sestavljali še Tone Pavček, Ciril Zlobec in Kajetan Kovič. Prvič je nastopil v skupni zbirki Pesmi štirih, ki je izšla 1953 in je prinesla premik v intimizem, povsem osebno liriko, polno notranjih občutij in posameznikovih razpoloženj ter napovedala obdobje sodobne slovenske poezije. Letos devetindvajsetega septembra, bi bilo pesniku devetdeset let.

V svoji zbirki izbranih pesmi Statve življenja se je Menart spominjal izida prve knjige: »In tako sem nekaj mesecev zatem, aprila 1953, ko so Pesmi štirih izšle, skupaj s svojimi pesniškimi kolegi in prijatelji tudi jaz doživel tisto veliko, nikdar več ponovljivo srečo, ko mladi avtor prvič v življenju prime v roko svojo prvo knjigo in jo odpre.«

Dve leti pozneje, pri petindvajsetih, je imel Menart v rokah svojo prvo samostojno pesniško zbirko Prva jesen, sledile pa so ji knjige Časopisni stihi, Semafori mladosti, Pod kužnim znamenjem, Stihi mojih dni, Srednjeveške pridige in balade in številni drugi izbori iz objavljenih zbirk.

Več preberite v 40. številki Kmečkega glasa