Prvi november povezujemo s pokopališči, grobovi, srečanji s sorodniki, svečami in cvetjem, natančneje s krizantemami. Krizanteme so za nekatere nagrobni cvet – znak minljivosti, smrti, za druge simbol duhovnosti in nesmrtnosti duše, ponekod veljajo za podobo večnega življenja, na Japonskem pa je cesar krizantemo sprejel za svoj osebni simbol. Švedski botanik Carl Linne je sestavil zanjo poetično ime – zlati cvet sreče iz kombinacije grških besed chrysous – zlato, in anthemon, kar pomeni cvet.

Krizanteme so lahko enoletnice ali zelnate trajnice s cvetovi najrazličnejših oblik in v barvni paleti, ki sega od bele prek odtenkov rumene, oranžne, opečne, bronaste, rožnate, vijolične celo do zelene. Le modre in črne ne najdemo. Vendar to, kar imenujemo cvet, v resnici ni en sam cvet, ampak ga sestavljajo številni majhni cvetovi, ki jih na spodnji strani obdajajo ovršni listi. Ti cvetni koški so lahko podobni kroglam in kroglicam, gumbom, marjeticam, lahko so izvihani, vrstnati, nevrstnati; skratka, velikokrat sploh niso podobni cvetovom, kot si jih predstavljamo, da bi morali biti.

Velikocvetne enostebelne rezane krizanteme, ki so v cvetličarnah in vrtnarijah naprodaj pred dnevom mrtvih, vzgajajo profesionalni vrtnarji. Vzgoja je dokaj težavna, saj so krizanteme rastline kratkega dne, kar pomeni, da se začnejo cvetovi oblikovati, ko se dan krajša.

Več preberite v 44. številki Kmečkega glasa