Prostori doma skoraj do podrobnosti ohranjeni v izvirni opremi – Mojster je živel v hiši 36 let – Po prenovi nova muzejska postavitev o Plečnikovem delu in življenju, študijsko središče in prostori za občasne razstave

Ljubljana se lahko pohvali z znamenitostjo, ki ni kar tako: v mirnem koncu mesta, tik za trnovsko cerkvijo, stoji kompleks nizkih, komaj opaznih podolgovatih stavb s stolpom, ki je v celoti sveže prenovljen. To je Plečnikova hiša, pred nedavnim je bila kot muzej znova odprta za javnost. Omogoča, da potujemo v Plečnikov čas ter s tem tudi bolje razumemo tega znamenitega arhitekta kot človeka in njegovo genialno ustvarjalnost.

Ko se je arhitekt Jože Plečnik po letih bivanja v Pragi odločil, da bo sprejel mesto profesorja na novoustanovljenem Oddelku za arhitekturo ljubljanske Tehnične fakultete, se je preselil v družinsko hišo v Trnovem, ki jo je kupil brat Andrej, in jo začel prenavljati: zasnoval jo je tako, da so bili bivalni prostori vsakega od stanovalcev ločeni, družina naj bi se srečevala v kuhinji. Sprva je bilo mišljeno, da bodo v hiši živeli vsi štirje, trije bratje in sestra, toda načrt se je kmalu izjalovil.

Družinska hiša za vse

Zamisel o tem, da bi v hiši zaživela vsa družina, se ni pravzaprav nikoli uresničila, kajti brat Andrej, ki je bil duhovnik, je služboval v Kočevju, sestra pa se je poročila z znanim ljubljanskim brivcem Matkovičem in živela v stanovanju v središču mesta. V hiši je skupaj z Jožetom Plečnikom živel le brat Janez, zdravnik, ki je rad igral klavir in sprejemal obiskovalce – to pa je zmeraj na delo osredotočenega Jožeta, ki je ljubil tišino, oviralo ga je v njegovi zbranosti. Njuno bivanje pod skupno streho se je tako kmalu končalo, brat zdravnik se je odselil, arhitekt pa je v hiši živel vsa naslednja leta z gospodinjo Urško in psičkom Sivkom.

Hišo je prilagodil svojemu načinu življenja in še danes je zelo zanimiva: ohranjeni so izvirno opremljeni prostori in osebni Plečnikovi predmeti, zato veliko pove o arhitektu, načelih njegovega ustvarjanja, vplivih na njegovo delo, pa tudi o tem, da je bil kot človek discipliniran, praktičen, strog. Arhitektura mu je pomenila v življenju skoraj vse. V svojem domu si je želel mir in samoto, bil je asket, od vsega v življenju pa je najbolj ljubil arhitekturo.

Stolp kot idealna oblika doma

Plečnikovo domovanje je bila sprva le hiša na Karunovi ulici 4, vanjo se je naseli po prihodu iz tujine leta 1921, nekaj let pozneje pa ji je dodal prizidek, stolp. „Sem zelo nekulturen patron, z malo smisla za dom itd. Kljub temu mi že desetletja po glavi straši stolp, ki bi ga rad gradil,“ je zapisal v enem od številnih pisem prijatelju Janu Kotěri. „Spodaj bi bil hlev za mulo, nad njim delavnica, risalnica in stanovanjski prostor. Eno nadstropje bi bilo za hlapca ali za ‘gospodinjo’ ali za kogar koli drugega in na koncu rastlinjak na strehi. Seveda zaenkrat je jasno: stolp, mula, jaz in vrt.“ Želja se mu sicer ni docela uresničila, toda nekaj let potem, ko se je vselil, je hiši prizidal okrogli stolp: v njem sta bili prav takšni sobi v dveh nadstropjih, ena je bila Plečnikova študijska soba in spalnica hkrati, druga je bila namenjena bratu Janezu.

Pozneje pa je arhitekt dokupil še sosednjo stavbo z velikim vrtom na Karunovi 6, velikim kar 2435 kvadratnih metrov – tako si je zagotovil zasebnost. Stavbo je precej povečal in ji dodal zimski vrt z bogatim rastlinjem. Na drugem delu je bil vrt s čebelnjakom, arhitekt pa ni menda nikoli pomislil na to, da bi hišo ogradil, saj so bila vsenaokrog tedaj samo polja in sadovnjaki. Med dobrimi sosedi, tako je menil, pa ograje niso potrebne.

Veža, kuhinja, delovna soba in sprejemnica

Hiša je v resnici taka kakor nekoč. Ko se sprehajamo skoznjo, vstopimo v mislih z mojstrom skozi prostore: vežo, v kateri je sprejemal učence in naročnike. Krasijo jo njegov portret ter predvsem predmeti iz antičnega, rimskega in grškega sveta, ki mu je bil idealni zgled za njegovo arhitekturo. Kipec Marije z detetom, preoblečene v krščansko boginjo Izis, antični predmeti, vaze, ostanek nagrobnika, tudi marsikaj uporabljenega in odvečnega je našlo prostor v tej hiši; Plečnik je pogosto na novo umeščal že uporabljene materiale, na primer kamne ali stebre. Veliko mu je pomenila narava, zato je bila hiša pred prenovo zelo obrasla z bršljanom, toda zaradi nujnih posegov so ga morali pozneje odstraniti s fasade. Skozi kuhinjo in jedilnico obenem, ki je ostala zelo skromna, saj se niso Plečnikovi v njej nikoli zbirali ob obedih, vodi pot okroglo v spalnico in delovno sobo hkrati, ki najzanimivejši del Plečnikovega doma.

Več preberite v 5. številki tednika Kmečki glas