Ščitnica je žleza metuljaste oblike, sestavljena iz dveh režnjev, leži na sprednjem spodnjem delu vratu. Nezadostno uživanje joda in selena, pomanjkanje vitamina D, onesnaženost okolja, izpostavljenost raznim vrstam sevanja, prehranski dodatki, kajenje in številni drugi škodljivi dejavniki lahko povzročijo, da začne nepravilno delovati.

Gre za izjemno pomembno žlezo z notranjim izločanjem, saj tvori hormone, ki nadzorujejo naš metabolizem, torej način porabe energije v telesu. S pomočjo s hrano zaužitega joda tvori dva glavna hormona, in sicer trijodtironin (T3) in tiroksin (T4). Ščitnični hormoni vplivajo tudi na številne druge telesne funkcije, skupaj z dihanjem, srčnim utripom, telesno težo, mišično močjo, delovanjem osrednjega in perifernega živčevja, menstrualnim ciklom, telesno temperaturo, ravnjo holesterola v krvi in še veliko drugimi. Zelo pomembno je, da raven obeh hormonov ni ne previsoka in ne prenizka, za kar skrbita strukturi v možganih – hipotalamus in hipofiza. Hipofiza izloča TSH (tirotropin oz. ščitnico spodbujajoči hormon). Če se koncentracija ščitničnih hormonov v krvi zniža, se izločanje TSH poveča, če pa se koncentracija ščitničnih hormonov v krvi zviša, se izločanje TSH zmanjša.

ZNAKI, DA ŠČITNICA NE DELUJE PRAVILNO

Čezmerno delujoča ščitnica (hipertiroza) se večkrat pojavlja pri ženskah, običajno med dvajsetim in petdesetim letom. Večinoma je vzrok zanjo avtoimunsko obolenje ščitnice, imenovano Bazedova bolezen, pri kateri imunski sistem tvori protitelesa, ki napadejo ščitnico, ta pa posledično tvori preveč hormonov. Hipertiroza je lahko tudi posledica vnetja ščitnice, tumorja ščitnice …

Znaki čezmerno delujoče ščitnice so spremembe razpoloženja in razdražljivost, hiperaktivnost, anksioznost, nespečnost.

Značilno je še čezmerno potenje, občutljivost na visoke temperature, tresenje rok, izpadanje las, motnje menstrualnega cikla, hujšanje (kljub povečanemu teku), pogostejše odvajanje blata, izbuljene oči in mišična šibkost.

Premalo delujoča ščitnica (hipotiroza) se prav tako pogosteje se pojavlja pri ženskah, zlasti po štiridesetem letu. Pogosto nastane zaradi vnetja ščitnice, najpogostejša oblika je Hashimotov tiroiditis (avtoimunsko vnetje ščitnice, pri katerem telo tvori protitelesa, ki poškodujejo žlezo). Lahko je tudi posledica zdravljenja hipertiroidizma z radioaktivnim jodom, kirurškega posega, pomanjkanja joda v hrani, stanja po porodu, motenega delovanja hipofize (tumor hipofize). Pojavijo se lahko nespečnost, utrujenost, brezvoljnost, težave s koncentracijo, depresija, suha koža in lasje, občutljivost na nizke temperature, pogostejše in močne menstruacije. Pojavljajo se lahko tudi bolečine v mišicah in sklepih, zaprtje, pridobivanje telesne teže, znižanje glasu in nastanek golše pri nekaterih bolnikih.

DIAGNOSTIKA IN ZDRAVLJENJE

Pri sumu na nepravilno delovanje ščitnice je potrebno opraviti laboratorijske preiskave (raven ščitničnih hormonov v krvi, morebitno prisotnost protiteles proti ščitnici). Pomembno je, da se odvzem krvi opravi po 10. uri, saj se takrat vrednosti TSH normalizirajo. Z ultrazvokom ščitnice se ugotavljajo velikost in struktura ščitnice in okolnih struktur na vratu. Scintigrafija ščitnice prikaže aktivnost ščitnice v celoti in aktivnost njenih posameznih delov, pomembna je pri diagnostiki vozličastih sprememb v ščitnici. Ultrazvočna punkcija ščitnice pa je poseg, ki se ga izvaja zaradi izključevanja možnosti karcinoma ščitnice, redkeje v terapevtske namene.

Pri čezmerno delujoči ščitnici se bolniki zdravijo s tirostatiki, torej zdravili, ki zavirajo nastajanje ščitničnih hormonov. Če odziv nanje ni zadovoljiv, se uporablja radioaktivni jod, ki se kopiči v ščitnici in s sevanjem uničuje njeno tkivo. Uporablja se tudi za zdravljenje avtonomnega čezmerno delujočega tkiva ščitnice. Zaviralci receptorjev beta ne vplivajo na raven hormonov, omilijo pa znake čezmernega delovanja ščitnice. Če zdravljenje z zdravili ni uspešno, lahko del ščitnice tudi operativno odstranijo.

Po drugi strani pa je pri premalo delujoči ščitnici potrebno nadomeščanje ščitničnih hormonov z zdravili, pri trajno okvarjeni ščitnici je to potrebno doživljenjsko. Njihov učinek se pokaže tri tedne po začetku zdravljenja, raven hormonov v krvi je potrebno redno preverjati. Pri pomanjkanju joda je treba jemati dodatke tega. Pri prehodni motnji delovanja ščitnice posebni ukrepi niso potrebni.

Avtorica: Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine

Foto: Shutterstock