Tetanus je akutna nalezljiva bolezen, ki nastane po okužbi rane z bakterijo Clostridium tetani. Bakterija izloča strup, ki se imenuje tetanospazmin. Mirujoče oblike te bakterije se imenujemo spore in te lahko preživijo v zemlji tudi po več let.

Vir onesnaženja so živalski in človeški iztrebki. Vnos bakterije v telo je mogoč skozi odprto rano. Rane so lahko posledica poškodb, opeklin, odrgnin, tetoviranja ali pa na primer vbodov, ki nastanejo pri aplikaciji drog zaradi umazanih igel. Vsaka necepljena oseba oziroma tista, ki ni ustrezno imunsko zavarovana, lahko zboli. Prenos bolezni s človeka na človeka ni mogoč. Inkubacijska doba, to je obdobje od poškodbe pa do pojava kliničnih znakov tetanusa je, povprečno 5 do 10 dni, lahko pa tudi do več mesecev.

Značilni bolezenski znaki

Bolezen je v razvitem svetu razmeroma redka, najdemo pa jo povsod po svetu. Strup, ki ga proizvaja bakterija, povzroči motnje v prenosu živčnih impulzov. Klinični znaki tetanusa se kažejo kot boleča okorelost mišic okoli rane ter ohromitve živcev. Pri ohromitvi živcev na glavi lahko nastanejo krči žvekalnih mišic. Če je okuženo vse telo, se pojavijo mišični krči po vsem telesu. Nastanejo motnje  dihanja in srčnega ritma, okuženi ima težave s požiranjem. Novorojenčki s tetanusom prenehajo sesati zaradi otrplih žvekalnih mišic. Ob okvari vegetativnih živcev pride do povišane telesne temperature, znojenja in hladne kože na koži udov. Bolnik je po navadi ves čas pri zavesti in zelo trpi.

Bolezen lahko traja kljub zdravstveni oskrbi več tednov ali celo mesecev. Pri blažjih oblikah je smrtnost okoli enega odstotka, pri tetanusu celotnega telesa pa več kot 60-odstotna. Slabša prognoza uspeha zdravljenja je predvsem v državah s slabo razvito zdravstveno oskrbo. Zelo visoka je tudi smrtnost pri novorojenčkih.

Takoj v bolnišnico

Diagnoze bolezni zaradi zelo značilnih kliničnih znakov zdravnikom ni težko določiti in začeti zdravljenja. Ob sumu na bolezen je potreben takojšen sprejem v bolnišnico, kjer se opravi kirurška oskrba rane. Pasivna zaščita se opravi s tetanusnim imunoglobulinom, predpisom ustreznega antibiotika in podpornim zdravljenjem glede na prizadetost posameznih organov.

Vsa laboratorijska diagnostika poteka v bolnišnici. Po odpustu iz bolnišnice so še nekaj časa potrebni redni kontrolni pregledi pri izbranem osebnem zdravniku. Hujših posledic po ozdravitvi bolniki nimajo razen kronični bolniki, ki imajo še druge bolezni. Zaradi daljšega zdravljenja in počitka v postelji oslabijo mišice, ki jih je treba okrepiti z vajami iz fizioterapije. Potem ko človek preboli bolezen, nanjo ne postane imun, lahko se znova okuži.

Cepljenje za preprečitev

Bolezen je mogoče preprečiti s cepljenjem. Cepljenje proti tetanusu je obvezno in sistematično od leta 1951. Otroci so v rednem programu in dobijo tri odmerke cepiva že prvo leto starosti, nato še tri odmerke, in sicer med 12. in 24. mesecem starosti, v starosti 8 let ter med 16. in 18. letom starosti. Nato je priporočljiuv poživitveni odmerek cepiva vsakih 10 let oziroma ob poškodbah glede na zdravnikovo presojo. Pri otrocih se uporablja petvalentno cepivo proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, okužbam s hemofilusom influence in otroški paralizi. Pri odraslih uporabljamo kombinirano cepivo proti tetanusu ali davici ali pa samostojno cepivo proti tetanusu. V posameznim primerih je potrebno pri cepljenju opraviti še pasivno imunizacijo z aplikacijo humanega tetanusnega imunoglobulina.

Dolžnost izbranih osebnih zdravnikov je, da redno spremljajo cepilni status svojih bolnikov in jih tudi po potrebi cepijo. Pri preprečevanju tetanusa je treba omeniti pravilno oskrbo rane po načelih prve pomoči. Če je bil oboleli tudi v preteklosti redno cepljen proti tetanusu, mu bo zadnji odmerek cepiva omogočal zaščito do naslednjega cepljenja čez 10 let. Vsa cepljenja proti tetanusu so zapisana v medicinski dokumentaciji bolnika in v cepilni knjižici, ki jo ima bolnik.

Milan Rajtmajer, dr. med., spec. splošne in družinske medicine