Zgodba Marije Deželak je prispela letošnji na božično-novoletni literarni natečaj.

Božični bomboni

Prišel je težko pričakovani adventni čas in razpoloženje ljudi je bilo iz dneva v dan bolj veselo, radostno. Svoje je dodal še novo zapadli sneg, ki so se ga razveselili predvsem otroci. Teh v takratnih časih na vasi ni manjkalo. Skoraj pri vsaki hiši jih je bilo dovolj – za veselje, za skrb pa tudi za delo. Redkokatera družina je imela manj kot tri, a takšne z enim otrokom ali brez so bile zelo redke.

Mojca je živela v eni takih – tam ob gozdu, na koncu vasi, kjer se je končala dovozna pot in kjer je bilo veliko samote. In miru. Veliko preveč za pogumno, igrivo in radoživo deklico. Bila je drugačna od vrstnikov, njena domišljija je bila brezmejna in njena radovednost nepotešena. Ni se bala teme, vse gozdne poti so ji bile domače in v samotnih dneh je bila igra tisto, v čemer je našla razvedrilo in veselje. Rada se je družila z vaškimi otroki, iskala je njihovo družbo in tudi oni so jo radi sprejeli medse. Še posebno zato, ker je skoraj vedno imela pri sebi razne sladkarije, kar je otrokom vedno teknilo in česar jim ni bilo nikoli dovolj. Mojca je vedela, kako željni so vsega, kar je prinašala v žepih, in da njihovega teka ne bo mogla nikoli potešiti, a tako si je marsikdaj pridobila njihovo pozornost in občudovanje.  Tako je bila udeležena v njihovem življenju, bila je sprejeta in zaželena, kar je bila njena velika želja in potreba. Vedela je, da poznajo njeno zgodbo, da vedo, da je prišla k hiši od daleč, od drugod in da njena mama, kot jo je klicala, ni tista, ki jo je rodila. Da je njeno mlado življenje zavito v tančico skrivnosti, ki so jo odrasli čuvali pred svojimi otroki in o kateri niso želeli na glas govoriti.

A Mojčina mama, tako jo je deklica klicala, je bila ženska toplega, odprtega srca in iskrenih besed. Že kmalu po prihodu v novi dom je deklici prijazno in preprosto razodela stvari, za katere je vedela, da ji bodo prej ali slej prišle na ušesa in jo zbegale, morda celo prestrašile. Ni ji povedala vsega naenkrat, da ne bi bilo preveč, marveč je deklica postopoma, tako kot je rasla in se razvijala, sprejemala resnico iz »maminih« ust. Resnico o njenem pravem domu tam daleč v hribih, o pravi mami in očetu, sestrah in bratih, ki so živeli stran od nje. In ona od njih. Ker se je tako zgodilo, ker je bila to njena usoda, njeno poslanstvo.

Mlajša sestra, ki je imela številno družino, je namreč malo Mojco dala za svojo – starejši sestri, ki ni mogla imeti otrok. Da bi ji bilo dobro, da bi ji šlo bolje kot drugim. Da bi imela več, da bi v življenje stopala pokončno in v dobri veri, da ima vse tisto, kar potrebuje. Da ji nič ne manjka.

V tem prepričanju je tistega davnega zimskega dne, v času pred božičem, mama Katika svoji Mojci razkrila tudi skrivnost v predalu lesene omare: okraske in sladke dobrote, ki jih je kupila za okrasitev božičnega drevesca. Tam so bile rdeče krog različnih velikosti, špica v zlato rumeni barvi, ki bo krasila vrh jelke, in sladkarije – velik paket bombonov, raznobarvnih, lepo zavitih, s sladkorjem oblitih in slastno dražečih; kot posebna poslastica pa še vrečka čokoladnih, z luknjo v sredini, skoznjo je samo treba napeljati sukanec in jih obesiti na zelene veje. Mojca je od veselja glasno zaploskala z drobnimi rokami. Najraje bi zaplesala, tako navdušena je bila nad vsem, kar je pripravljeno čakalo na božični večer, ko bo krasila drevesce v veliki, zakurjeni sobi.

Po kosilu je odšla na vas poiskat svoje prijatelje. Našla jih je za travnikom, tam pri potoku, kjer so se drsali na ledenih zaplatah in tekmovali, koga od njih bo neslo najdlje. »Mi pa že imamo božične bombone …« je glasno vzkliknila, še preden je dobro prispela do njih. Nato pa jim je podrobno opisala vse tisto, kar je skrito čakalo, da pride na vrsto, ko se bo zgodil božični dan. Otroci so ji radovedno prisluhnili in s široko odprtimi očmi strmeli v njena usta, ki so izgovarjala sladke besede, ter si predstavljali vse tisto, kar so imeli vsi, brez izjeme, najraje: bombone, čokolado …

Najstarejši, Tine, ki je bil od vseh tudi največji in je veljal za nekakšnega vodjo, je Mojci predlagal, da gredo z njo do doma, kjer jim pokaže stvari, o katerih je govorila in se hvalila. Da, tako je rekel: »hvalila«, zvenelo je, kot da se je važila in govorila nekaj, kar ni bilo čisto res. Pa je bilo! In prav to jim bo tudi pokazala, dokazala, si je mislila Mojca in  odločno rekla: »Če ne verjamete, pa nič.«

Še pred mrakom so se skupaj počasi napotili do njenega doma. Hiša je bila zavita v temo, nikogar ni bilo. Ata Jože je bil še v službi, mama pa je pomagala pri sosedih luščiti fižol in se še ni vrnila.

Tiho so vstopili v veliko, prazno hišo in posedli k topli peči, ki je prijetno pogrela njihove od mraza prezeble roke. Mojca je medtem izginila v sobo in ni trajalo dolgo, ko je z žarečimi očmi prinesla veliki vrečki bombonov in ju odložila na mizo: »Tukaj so, božični bomboni, vidite, da je res, da si nisem izmislila!«

A še preden se je dobro zavedela, je Tine že skočil s peči, z rokami pograbil oba zavitka in ju med glasnim režanjem sunkovito odprl. Mojca je prebledela in mu poskušala iztrgati vrečki iz rok, a bila je prešibka in premajhna, da bi jih dosegla. »Daj mi jih nazaj!« je vpila in ga rotila s prosečim glasom, a ni pomagalo. Tine je užival v svoji moči in dejanju, ni mu bilo mar za Mojčino stisko in njene prošnje. Prav ji je, zakaj se pa važi, si je mislil in s hitrimi gibi prstov raztresel bombone po tleh. »Kdor jih več pobere, je zmagovalec!« je zaklical otrokom in jih pričel pobirati s tal. Pri tem si je hitro enega odvil in ga dal v svoja režeča se usta. Ni mu bilo treba dvakrat reči in že so tudi ostali otroci planili po bombonih, jih hiteli odvijati in jih basati vase. Mojca je nebogljeno in s strahom strmela v dogajanje okrog sebe in s solznimi očmi hitela tudi sama pobirati bombone, v upanju, da je vsaj še nekaj ostalo celih. V njeno otroško dušico se je naselil obup in zavest, kako zelo bo ob razkritju razočarana njena mama. Težka slutnja je obšla njeno otroško srce in zavedela se je, da je izgubila njeno zaupanje in naklonjenost. A kaj naj naredi? Naj ji pove, kaj se je zgodilo in da ni sama kriva?

Z bolečim srcem in grenkim priokusom krivde je po njihovem odhodu pobrala s tal prazne papirčke, jih zmečkala v kepo in vrgla v peč. To je bilo vse, kar je lahko storila, da je zabrisala sledi.

Končno je napočil težko pričakovani božični večer. V kotu velike sobe je bila na lesenem podstavku v obliki križa postavljena lepa, zelena smrekica in čakala na okrasitev. Mojca je tiho sedela na topli peči, jo z žalostjo in s strahom opazovala ter čakala, kaj bo sledilo. Kaj se bo zgodilo. Slišala je mamine korake, ko je stopila v sobo, in škripanje lesene omare, ko je odprla predal. Prestrašeno je spremljala početje njenih rok,  komaj si je upala dihati. »Pridi s peči, boš okrasila drevesce!« je končno zaslišala usodne besede. Niso zvenele trdo, očitajoče, kot se je bala, a zvenele so drugače kot sicer. Bile so tihe in v njih je bilo čutiti razočaranje. Tako se ji je zdelo in od sramu ter zadrege so se ji v trenutku ulile solze – težke, debele, polne slanega okusa so ji stekle po zardelih ličkih.

»Saj ni hudo narobe, kar si naredila, a drugič mi povej, da bi jih rada jedla,« je bilo vse, kar je slišala iz maminih ust.

Saj jih nisem pojedla, niti enega ne, to so naredili oni, otroci, ji je Mojca želela pojasniti in ji povedati resnico. Vendar ni rekla ničesar. Ni si jih upala izdati. Zavedala se je, da bi bila z izdajo izključena iz njihove družbe in bila tako še bolj sama, osamljena.

»Saj ne bom nikoli več,« je tiho dejala sama vase in v opravičilo njej, za katero je vedela, da je dobra in popustljiva in da ji bo odpustila. Saj je vendar njena mama.

Morda prav zato, si je Mojca v tolažbo dopovedovala, ko je krasila božično drevesce. Najprej je namestila kroglice, okrogle kot žogice in hrapave na mestu, kjer je bil narisan okrasek. Nato je obesila velike čokoladne bombone, z luknjo v sredini, in nazadnje še tri najbolj dragocene, zavite v srebrn bleščeč papir, tiste, katere ji je uspelo rešiti. Ko je po vejah razporedila še kosmiče vate in na vrh postavila zlato rumeno špico, so se ji usteca počasi že razlezla v vesel nasmeh. Ko pa je pod smrekico postavila še jaslice, je njeno iskreno otroško navdušenje premagalo jezo in razočaranje nad otroki in nesrečni dogodek je bil skoraj pozabljen.

Praznično ozračje toplega doma, prijazen pogled maminih oči in slastne domače dobrote, ki so dišale iz kuhinje, so naredili svoje. In ko je ata Jože na smrekico namestil še drobne, živorumene lučke, ki so svetile kot najlepše zvezde, so Mojčine oči zažarele. Kot začarana je strmela vanje in si mislila: »Teh pa ne bodo mogli nikoli pojesti!«

 Marija Deželak