Pomladni čas prinaša upanje, dnevi so polni sonca in vedno daljši, večeri mehkejši in v zraku je vonj zemlje in dišečih rož. Praznični dnevi naj se pretočijo v ure miru in branja; morda vas bodo zamikale tele kratke zgodbe in pesmi o pomladi in veliki noči.

Izpolnjena želja

Pomlad. Čas prebujenja narave,  priprave  zemlje,  sajenja.  Prispodoba  mladosti  človeškega  življenja.  Kar  zdaj  posejemo,  to  poleti  žanjemo,  jeseni  pobiramo.  Mnogi  dnevi  so  prepredeni  z  utrujenostjo,  saj  še   nismo   navajeni   večje  sončne  toplote.  A  vse  neprijetnosti  odtehta  razcvetela  lepota,  ki  nas  radodarno  obdaja.  V vrtincu  pomladnega  veselja  pozabimo  morebitne  bolečine  in  se  radostimo  ob  pogledu  na  ozelenelo  pokrajino.  Vsepovsod   klije   novo  življenje  in  vse  to  nam  bogati  dušo,  zato  lažje  opravljamo   vsakodnevne  obveznosti.   Zdi  se,  kot  bi  neke  prijazne  nevidne  sile  prepredle  telesa  z  novo  močjo  za  delo  in   ustvarjanje.

Nato se kmalu  približajo  velikonočni  prazniki.  Vse  priprave  in  obredja  se  nas   bolj  dotaknejo,  če  v  tistih  dneh  sonce  k  nam  še  radodarneje  pošilja  božajoče  žarke.  A  včasih  se  zgodi,  da  nam  jo   vreme  prav  pošteno  zagode.

Bilo  je  pred  nekaj  leti,  najbrž  bo  že  desetletje  od   tega.  S  posebnim  veseljem  sem  pričakovala  praznike.  Vrt  in  gredice  so  bili  že  prekopani,  veliko  sva  z   mamo  že  posejali.  Vinograd  je  bil   obdelan  in  pripravljen  na  nove  poganjke.  Če  sem  le   utegnila,  sem  počistila  še  kakšno  mejo  ob   poti.  Poleg  tega  sem  bila  zaposlena,  to  pa  je  zahtevalo  svoje.

Kljub  stiski  s  časom  sem  se  rada  udeležila  obredja  v  cerkvi. Blagoslov  jedil pa  imamo  v  prekrasni  podružnični  cerkvi  na  vrhu  sedemsto  metrov  visokega   hriba.  V  pomladnem  dopoldnevu  je  to  nekaj,  kar  res  sede  v   dušo  že  zaradi  veličastnega  razgleda.  Tam  vsekakor  ni  težko  začutiti  presežne  božje   bližine.

Odkar  živim  tukaj,  sem    dvakrat  ali  trikrat  odnesla  košaro  tja   k  blagoslovu.  Zadnja  leta   jo  odpelje  kar  hčerka  in  za  vnuka  je   to   vedno  nekaj  posebnega.

Večkrat  sem  si  tiho  želela,  da  bi  bila  prosta   to  praznično   soboto  in  s  ponosom  odnesla  dišeče  dobrote.  Ne  vem,  če   vsi  občutijo,  kar   občutim  jaz.  Poleg  simbolov  Jezusovega  trpljenja  in  vstajenja  vedno  znova  občutim  globoko  hvaležnost  za   vse  darove  narave,  pridelke,  zdravje  in  navsezadnje  priložnosti  v  življenju,  da  nam  je  sploh  dano  vse  to  pridelati  ali  za  možnost  kaj  dokupiti.  Besede  hvaležnosti  prebivajo  v  srcu,  četudi  mi  marsičesa  ni  dano  uresničiti.  S  posebnim  zanosom  tudi  zdaj  vsako  leto  pripravim  velikonočne  dobrote.  Zavedam  se  pomena  življenja,  vstajenja.  Nikoli  ni  tako  hudo,  da  se  človek  ne  bi  pobral  in  našel  nadaljevanja  in  smisla.

Tistega  leta  se  je  vreme  prav  posebej  skisalo.  Že  v  petek  zvečer  je  deževalo,  kot  bi  kdo  zlival  vodo  iz  škafa.  Hitela  sem  s  kuhanjem  jajc,  da  pa  so  dobro  pobarvana,  so  potem  pričali  raznobarvni  odtisi  na   prstih  vnukov.  Šunka  se  je  hladila  v  shrambi.  Utrujena  sem  se  odpravila  spat,  saj sem pričakovala, da  bo  sobotno delo  v  trgovini  najbrž  precej  naporno.

Ko  sem   zjutraj  odprla  vrata,  pa  sem  samo   presenečeno  obstala.  Pozdravilo  me  je  nenavadno  jutro,  zunaj  je  bilo  več  kot  dvajset  centimetrov  mokrega  snega.  Hitro  sem   očistila  poti  in  stopnice  ter  opravila  pri  živalih.  Žalostno  sem  se  ozrla  na  grede  z  rožami,  ki   so  izginile  pod   belo  preprogo.

Vedela  sem,  da   je pred mano dolga in naporna pot na delo. Zanašala  sem  se  na  staro   pando,  ki  me  še  nikdar  ni  pustila  na  cedilu.  Srečno  sem  pripeljala  do  cilja.

Dopoldan  me  je  poklicala  hčerka: »Midva  sva   se  zaman  zaganjala  v  klanec.  Z  avtom  brez  štirih  pogonov  se  ne  da  priti  nikamor.  Najbrž  boš  kar  ti  peljala  popoldan  k  blagoslovu  v  farno  cerkev!«

Ko  sem  pozneje  vozila  proti  domu,  je  bila  glavna  cesta  splužena.  Sneg  je  padal  z  dreves in  sonce  se   je  sramežljivo  kazalo  izza  oblakov.  Pot  domov  je  bila  lažja.

Rožam  se  še  ni  uspelo  izviti izpod  težke  neprijazne  odeje.  Cvetočo  breskev  je  polomilo.  Kakšna  čudna  idila!  Komaj  rojeno  pomlad  je presenetil  zapozneli  sneg.

Kmalu  sem  vzela  pripravljeno  košaro  in  se  odpeljala.  Ugotavljala   sem,  da  je sneg   pravzaprav  neko  znamenje,  ki  je povedalo,  da  ne  more  biti  vedno  tako,  kot  smo  si  zamislili.  Brstenje  pomladi,  mladost  in  velike  želje  marsikdaj  prekine  drugačna  usoda. Večkrat  si  želimo  nemogoče,  imamo  načrte,  a  se  vse  obrne  drugače.  Najbolje  je   vsak  dan  dobrohotno  sprejeti  z  vsemi   težavami  in  blagoslovi. 

Nato  me  je  prešinilo  spoznanje,  da  se  mi  je  pravzaprav  izpolnila   drobna  velikonočna  želja.

Po  spletu  nenavadnih  okoliščin  sem  spet  nesla  k  žegnu. Na   zunaj  je bilo  bolj  podobno  božičnim  praznikom,  a  v  duši  enako  doživetje  kot   nekoč. Morda  si  kdaj  kaj  po tihem  želimo in  včasih  se  celo  zgodi,  da   se   to  potem  izpolni  in  uresniči  na   prav  poseben  način.

Marija   Bajt      

Fotografija: Can Stock Photo      

Sočutnost človeškega srca

Velikonočni čas imam od nekdaj rada. Ne le zaradi dišeče šunke, orehove potice in drugih dobrot, ki jih skrbne gospodinje postavijo na mizo, ob kateri se zbere vsa družina. Poseben čar imajo tudi zaradi prebujajoče se pomladi in vonja po zemlji, po življenju, ki brsti vsepovsod. In upanja, veselja in radosti, ki polni človeška srca. Vsako leto je tako – spoštljivo in veličastno. Zato pa so prazniki, si rečem. Da se umirimo, si odpočijemo, si naberemo novih moči in na polno zajamemo življenje v svoje dlani.

Velikonočna sobota je bila v naši družini vedno poseben dan, poln hvaležnosti in pričakovanja, kdo bo odnesel pripravljene dobrote v cerkev k žegnu. Ob določeni uri smo se tako zbrali pri vaški kapeli, ki je bila tisti dan še posebno lepo okrašena, in prejeli blagoslov za prinesene jedi. Ko sem bila še otrok, sem radostno stopala poleg mame, ki je nosila pleteno košaro, in pri tem zvedavo opazovala ljudi, ki so prihajali iz hiš. Tisti dan so se mi zdeli drugačni kot sicer. Bili so bolj topli in prijaznejših pogledov, lepo urejeni in v nedeljskih oblačilih so mi zdeli prav gosposki. Nekateri.

Med njimi so bili tudi takšni, ki so živeli v svojem svetu, odmaknjeni od drugih in zaznamovani zaradi udarcev usode, ki jim ni prizanesla. Tudi v Minkini družini je bilo tako. Stanovali so v majhni, polleseni hišici, ki jim jo je gospodar oddajal za njihovo pomoč na kmetiji. Oče je bil precej starejši od mame in slabega zdravja, zato je za lačna Minkina usta večinoma skrbela mama, zanjo pa so ljudje govorili, da včasih rada kaj spije. Ne samo govorili, tudi zasmehovali so jo in se norčevali iz njenih besed, ki so se ji zatikale v grlu, kadar je jecljaje želela kaj povedati. Tudi Minka je jecljala in zaradi tega je bila v šoli marsikdaj ponižana in žalostna. Otroci so večkrat posnemali njeno govorjenje, zato je največkrat raje molčala. Če sva šli kdaj skupaj iz šole, sem večinoma govorila jaz, Minka pa je ali pokimala ali odkimala, ko sem jo kaj vprašala. Včasih sem jo spremila do doma, in če ni bilo nikogar doma, sva se igrali »fuč«. Bila je spretna in sposobna, znala je delati stvari, ki jih meni takrat še ni bilo treba. Kuhala je, pospravljala, prala in skrbela za bolnega očeta, takrat ko je njena mama delala na sosednjih kmetijah.

Tisto soboto, ko smo nesli žegen v cerkev, je bil hladen, deževen dan. »Po snegu diši, pa saj ni čudno, ko je bil  božič tako zelen,« sem slišala govoriti ljudi. Tla so bila mokra, tako da je bilo treba košare in cekarje držati v rokah, nismo jih mogli položiti na travo, kot po navadi.

Župnik je že skoraj začel obred, ko smo ju zagledali prihajati. Minka je z drobnimi koraki stopala poleg mame, ki je nosila v eni roki cekar, v drugi pa dežnik in z njim nekam nerodno opletala. Bilo je videti, kot da jo zanaša. »Vsaj danes bi se lahko zadržala,« so si ljudje šepetali med seboj. Minka je v zadregi gledala v tla in hudo mi je bilo zanjo.

Obred je bil hitro končan in ljudje so se napotili nazaj proti svojim domovom. Tudi Minka in mama sta s počasnimi koraki stopali po mehki, razmočeni travi, ko je mami naenkrat spodrsnilo. Ni mogla ujeti ravnotežja, skupaj s cekarjem in odprtim dežnikom je padla po tleh. Deklica jo je poskušala dvigniti, vendar ni zmogla sama. S prosečimi očmi, v katerih je bilo videti sram, je gledala po ljudeh, kdo bi ji lahko pomagal.

Moja mama je bila prva, ki je stopila zraven. S hitrimi gibi rok ji je poravnala krilo, ki je razgalilo njene gole noge, meni pa potisnila v roke cekar, ki je bil moker in umazan od zemlje. »Saj bo šlo!« jo je opogumljala in z Minko jima jo le uspelo postaviti na noge.

Ljudje so hodili mimo, kot da jih dogodek ne zadeva, kot da ju ne poznajo. Nihče jima ni privoščil prijazne besede, ne toplega pogleda, ne voščila za praznike …

Zadnji del poti do doma sva z mamo prehodili sami, vsaka s svojimi mislimi. V tišini. Bila sem ji hvaležna za to, kar je naredila, vendar si nisem upala spregovoriti o tem. Kot bi vedela, kaj ji želim reči, je tiho dejala: »Vedi, v življenju ti bo z jezikom marsikdo pomagal, z rokami pa redki, zapomni si to!«

In nisem pozabila: ne maminih besed, ne Minkinih žalostnih oči, ne njenega nesrečnega žegna. Vsako leto na veliko soboto, ko nesem košaro v cerkev, se spomnim. Življenje je povezano s prazniki, prazniki so povezani s spomini in spomini nas ohranjajo žive. Naj bo tako! Še dolgo. 

Marija Deželak

Fotografija: Pixabay

Psalm 44

Pozabljeno je

trpljenje.

Veselimo se:

svetlobe,

zelenih pašnikov,

žive vode.

Vse, kar je bilo požgano,

je ozelenelo.

Razjasnjeni

obrazi žare.

Krepkejši smo.

Do kdaj bo trajal blagoslov?

Psalm 48

Spet so prišli tihi večeri.

Nemiri so pokopani.

Zvezde na temnem nebu

oranžno žarijo

in luna se milo nasmiha.

Sklenila sem roke

in v molku

molila.

Psalm 49

Porazgubila se je

nemarna preteklost.

Pozabljene so stranpoti.

Domači prag vabi.

Drsim po zeleni neskončnosti,

dotikam se lila neba.

Veselim se večnega ritma.

Vsak nov dan je blagoslovljen.

Slavica Štirn