V Narodni galeriji v Ljubljani si lahko ogledate drugi del zelo zanimive razstave opusa Hinka Smrekarja, karikaturista, družbeno angažiranega umetnika, ki je bil v svojih delih kritičen do družbe in njenih šibkosti. Bil je med začetniki grafike in stripa pri nas, ilustriral je literarna dela in knjige za otroke. Bil je mojster slovenske satire in karikature, uperjal ju je proti sebi, šibkosti in zablodam malega človeka ter zlorabi in moči politike. Najbolj ga poznamo po kartah za tarok, ilustracijah Levstikovega Martina Krpana, prve izvirne slovenske slikanice, pa tudi po ilustracijah prvih knjižnih izdaj Ivana Cankarja. Na obeh razstavah je skupaj prikazanih 320 del.

Smrekarjev opus je zelo obsežen, saj obsega kar 2000 del, večinoma risb. Zaradi občutljivosti gradiva, ki je večinoma na papirju, pa je bila razstava razdeljena na dva dela: prvi del, prikazan od julija do začetka letošnjega oktobra, je zajemal dela, ki so nastala med letoma 1902 in 1917. Med njimi so tudi znane ilustracije za knjige Ivana Cankarja. Prav v prijateljevanju s pisateljem je Smrekar izostril svojo kritičnost do tedanje družbe, ki je tako značilna za njegove karikature. V teh letih je narisal kar 50 karikatur sebe in sodobnikov, motive za igralne karte in slovanske tarok karte, v družbenopolitični satiri tega časa pa večinoma obravnava odnos malomeščanske družbe do umetnosti in umetnika. Tedaj so nastajale tudi grafike s pravljičnimi motivi in prizori iz ljudskega vraževerja in narodnih bajk, Smrekar pa je tudi ilustriral povest Frana Levstika Martin Krpan – njegove ilustracije ostajajo zanimive vse do danes.

Na drugem delu razstave, ki je na ogled od 27. oktobra 2021 do 13. februarja 2022, pa je predstavljeno umetnikovo ustvarjanje med letoma 1918 in 1942. Smrekarjeva karikatura je, potem ko se je po nekaj nelahkih letih tujine vrnil domov, postajala vse ostrejša, v njej je bilo vse več cinizma in sarkazma. V tem času so nastajale umetnikove lastne karikature in karikature njegovih sodobnikov, pa prijazni portreti matere, veliko je ilustriral za razne publikacije in knjige, pred nami zaživi njegov razkošni pol realistični in pol domišljijski svet pravljičnih prizorov s škrati, vilami in drugimi pravljičnimi in mitološkimi bitji in cikel duhovitih planinskih ilustracij, kot so tiste o planinskih piparjih.

Smrekarjev kritični odnos do družbe se je zgostil v grafičnem ciklu Sedem naglavnih grehov, njegov kritični pogled pa je ta leta bolj usmerjen v družbo v svetovnem merilu – v ciklu risb naslovljenih Zrcalo sveta obsoja nemoralo družbe in strašljivo moč in krutost ljudi, ki so na oblasti.

Umetnikovo življenje

Smrekar je bil med ljudmi priljubljen. »Opisovali so ga kot vedno nasmejanega in dobrovoljnega, poleti oblečenega v kratke hlače in s slamnikom ter z nepogrešljivo sprehajalno palico. Čeprav je bil družbeno izjemno angažiran in vpet v različne bolj ali manj resne prireditve, ter ves čas ustvarjalno dejaven na različnih področjih, je bil globoko v sebi ves čas otožen in zato tudi osamljen.«

Njegovo življenje ni bilo lahko. Bil je sin revnih kmečkih staršev, rodil se je 13. julija 1883 v Ljubljani v šempetrskem predmestju. Dokončal je gimnazijo, želel si je študirati medicino, vendar se je zaradi pomankanja denarja in ker se mu je obetala Knafljeva štipendija, vpisal na pravno fakulteto v Innsbrucku in potem na Dunaju. Vendar ga je nenehno vleklo v likovni svet. Nazadnje je njegova želja po umetniškem ustvarjanju prevladala in študij prava je opustil tik pred koncem. Dan pred državnim izpitom je prodal vse knjige in izkupiček zanje zapil, septembra 1904 pa se je vpisal na tečaj prostoročnega risanja v dunajskem Muzeju za umetnost in obrt

Leta 1906 je odšel v München in tam z Maksimom Gasparijem preživel leto dni. Nato je nekaj let bival v Kranju, po očetovi smrti pa se je z materjo preselil v Ljubljano. Bil je član različnih umetniških društev, med drugim tudi Vesnanov, ki so bili izjemno pomembni za vpeljevanje secesije v slovensko umetnost. Bil je tudi med ustanovitelji Narodne galerije, zavzemal se je za to, da bi dopolnili javno zbirko z deli na papirju in za uveljavitev grafike. Veliko je razstavljal po Evropi pa tudi v Združenih državah Amerike. Njegovo življenje se je končalo nenadno: okupatorji so našli pri njem primerek prepovedanega Radia vestnik OF in ga brez sodbe ustrelili 1. oktobra 1942.

Pronicljiv opazovalec družbe

Za Hinka Smrekarja je bila značilna precizna in z detajli bogata perorisba – lavirana, akvarelirana ali kombinirana s pasteli. Pogosto je slikah upodobljena množica oseb in zahteva pozoren pogled, saj le tako odkrijemo zanimive in duhovite podrobnosti. Čeprav je bil samouk, pravijo poznavalci, so njegova dela povsem v skladu s pravili anatomije, perspektive in kompozicije, gledalca pa osupnejo s svojo neposrednostjo in iskrenostjo. Velja tudi za enega najboljših grafikov svoje dobe, pozneje pa se je lotil tudi slikanja v olju in kiparjenja.

Smrekarjeva dela so večinoma odsev aktualnega časa in tedanjih razmer, nekatera so razumljiva, druga zahtevajo podrobnejšo razlago, v tretjih pa se je tedanji pomen izgubil in si jih lahko razlagamo le po svoje. Avtorica razstave, dr. Alenka Simončič pa meni o njih takole: »Najgloblji občutek ob njegovih delih je tišina, ko nas presunejo podobe, neposredne in iskrene. Ne potrebujejo razlage. Napolnijo nam dušo z mislimi ali pa nas spravijo v smeh, pa čeprav se ne zavedamo pravega sporočila, ker so nam okoliščine tako domače in posamezni tipi tako znani.«