Začetek zgodbe Velikonočni žegen je nekoliko nenavaden, saj jo Minka M. Likar neposredno začne s tetino pripovedjo o praznovanju velike noči in še posebno o velikonočnem žegnu. Ta uvod pa je predvsem podoba vsakoletnega praznovanja in avtorici rabi kot izhodišče za nadaljevanje zgodbe o praznovanju, povsem drugačnem, v teh dneh. To je zgodba, grajena na nasprotju, vendar pa se na koncu avtorica znova vrne k uvodni tetini pripovedi in kratko pripoved sklene v celoto. To kaže še na eno od številnih možnosti, kako si zamisliti kratko zgodbo: kot dinamično pripoved s klasično zgradbo ali pa kot pripoved, v kateri se spomin prepleta s premišljevanjem. Možnosti je zares veliko.

V. K.

Velikonočni žegen

»Eden najlepših dni spomladi, vsaj zame, ker mi velikonočni prazniki od nekdaj veliko pomenijo, je tudi velika sobota. Veliko časa, misli in priprav posvetim temu, da bi ostalo vse tako, kot je bilo vedno doslej. Da so okna pomita, zavese oprane, prezračeno ter počiščeno v hiši in zunaj nje. Potem pripravim vse za peko orehove potice; to naredim že v petek, da mi v soboto dopoldne ne zmanjka časa za barvanje jajc. Ne le barvanje, to je postalo prava mala umetnost, ker imam sedaj več časa in želim tudi razveseliti družinske člane, ki me obiščejo na veliko noč. V času priprave kosila skuham suho meso, da se ohladi do popoldanskega žegna. Mož izkoplje korenino hrena v vrtu, ta v tem času že lepo odganja. Za te dobrote, ki so namenjene za žegen v naši podružnični cerkvi, imam doma lepo pleteno košarico samo v ta namen. Vsako leto se potrudim, želim si, da bi bila moja košarica v množici drugih, ki jih postavimo skoraj od sredine male cerkve proti oltarju, med najlepšimi. Tik preden grem od doma, narežem par najlepše cvetočih narcis, breskovo vejico, forsitijo, tulipan, kar pač najlepše cveti v tem času, in malo zelenja, povijem s svetlo vrvico ter položim na izvezen bel prtiček z motivom – ALELUJA.

Tako je bilo vsa leta. Sprva sem k žegnu jedila nosila sama, potem otroci, zdaj jih spet nosim sama, odkar otrok ni več doma.

Lani me je presenetil najmlajši sin, v soboto dopoldne je prišel domov s svojo ženo in sinkom na obisk. Z veseljem sem se jim posvetila, a sobotno delo je malo zaostalo. Omenila sem jim, da še nimam pripravljene košarice z žegnom, in sin mi rekel: mama, bomo mi nesli v cerkev, ti samo hitro pripravi! Tako je rekel in minilo je le slabe pol ure, preden je pozvonilo. Narezala sem najlepše, kar je bilo cvetočega pred hišo, skrbno povezala v šopek, pokrila polno košarico, mimogrede je bilo pripravljeno. In so šli, mala družinica, gor na hribček nad vasjo, tako kot že včasih, ko je bil še otrok. Od vsake hiše iz vasi nese kdo žegen gor. Veseli in zadovoljni so se vrnili domov. Lep sprehod so imeli in iz košarice je tudi prijetno dišalo! ‘Veste, gospa tašča – tako mi je rekla snaha – vaša košarica je bila v cerkvi pri žegnu najlepša med vsemi.’ S takimi besedami me je presenetila, pohvalila in ti povem, kar ponosna sem bila, kdo bi ne bil!«

Tako mi je pripovedovala teta Pavla, ko smo praznovali njeno okroglo obletnico.

Mi smo bili sodobnejša družina in stare šege smo nekako opustili. V vsakodnevni tekmi za imeti več in boljše živeti je za to zmanjkalo časa! Ne rečem, vedno smo se teh praznikov tudi delavci veselili, a priznam, predvsem zato, da smo bili nekaj dni prosti, sploh, odkar so v koledarju označeni rdeče. V tem pomladnem času smo si vedno privoščili kakšen krajši dopust, ali potovanje malo dlje od doma. Tako so minili naši prazniki in potem smo se sodelavci drug drugemu vedno radi pohvalili, kje in kaj smo – doživeli. Tiste nekdanje šege so se nam zdeli nekako zastarele. Bolj za otroke, ti so še vedno z veseljem barvali jajca. Toliko vsega drugega je bilo na voljo, turizma, športa, zabav, nešteto možnosti, vse smo želeli videti, doživeti!

Zdaj sva z možem že tudi midva upokojena. Veliko več časa imava, vse dneve – zase! Tudi nama se nabirajo leta. Sama bi še rada potovala, a njemu ni toliko do tega, pravi, da je doma kar lepo in da raje malo počiva in bere. Dosegljivi so nam tudi različni zanimivi tečaji in delavnice. Minulo zimo sem se udeležila likovnega tečaja s priznano slikarko iz naše doline. Najini otroci so šli na svoje, ostaja nama veliko časa za premišljevanje, klepet, za obujanje spominov, predvsem iz mladosti.

Premišljevala sem, da bi za veliko noč povabila otroke, če ne bodo na kakem dopustu, da bi malo obnovili šege iz našega otroštva in bi bili skupaj. Načrtovala sem, kaj vse bom spekla in kako bom za te praznike najbolje organizirala in presenetila predvsem vnuke, ki so preveč pred računalniki.

Veliki teden je, bliža se velika sobota, velika noč …

A letošnjo pomlad so se nam vsi načrti postavili na glavo! Saj nihče ne more ne verjeti ne razumeti! Vsa ta dnevna poročila o novih in novih okužbah, žrtvah, o zaprtih mejah, trgovinah, pa samo izolaciji, ki jo za zdaj najbolj občutimo. Zdaj je boljše, da ljudje ne hodijo skupaj, da ne bi drug na drugega prenesli virusov. Seveda je treba to upoštevati, vsak zaradi sebe in drug zaradi  drugega! Moje priprave in vabilo, da se za veliko noč vsi srečamo, so splavali po vodi. To ni pri vseh težavah in strahu najhuje, a razočarana sem vseeno. Tako sem se veselila, otroci tudi, obljubili so, da bi prišli.

Sama z možem sediva zunaj na malem balkonu našega bloka in razmišljava, kakšen bo današnji dan. Še bolj pa, kakšen bo jutrišnji. Vse je čez noč zamrlo. Prestrašeni smo. Tako dobro se nam je zadnje čase godilo, vsega je bilo v obilju! Pogovarjava se, kako je bilo včasih. Družina je skupaj držala, pravi mož, posebno na kmetih, in nobenega razkošja ni bilo. To je sam izkusil in pravi, da je bilo kljub temu lepše kot zdaj. Strinjam se.

Odločila sem se, jutri, ko bo velika sobota, bom vseeno pripravila košarico, naložila vanjo nekaj dobrot, kar imam pač že pripravljeno. Tudi s prtičem bom pokrila in v parku si bom prisvojila nekaj vejic božjega drevca, ki sedaj najlepše cveti, ter nekaj zelenja in s tem okrasila svoj letošnji žegen. Tako bo, kot je pripovedovala teta Pavla. Pripravila bom najlepše okrašeno košarico! Na balkon jo bom postavila, na malo mizo. Vsak trenutek bova z možem lahko na nov način podoživljala prihod velike noči. Še fotografirala jo bom in slike kot voščilnico z željami za zdravje in mir razposlala svojim otrokom, teti Pavli in svojim prijateljicam. Dobrote iz košarice bodo najino velikonočno kosilo …

Minka M. Likar