Poletno zatišje, svetloba in svoboda, mir, ki vlada v poletni otrplosti, je pravi čas, da preberemo kakšno pesem. Katera od njih se nas bo dotaknila z ljubezensko tematiko, druga z veseljem, radoživostjo ali otožnim razpoloženjem. Proza nas nikoli ne nagovori tako zelo neposredno, branje poezije pa zahteva več zbranosti in sposobnosti, da ji prisluhnemo in jo sprejmemo. Zato se tudi poezija zmeraj bolj umika današnjemu hrupnemu, stehniziranemu svetu. Toda naj bo zdaj drugače. Naj vam poletje prinese nove bralne užitke!
V. K.

Moje edino

Odhajaš neustavljivo
kot dih, zarja in brezskrbnost.
Ljubezen v meni
je sidro brez ladje.

Neznano mi postaja znano,
hkrati sem tuja sama sebi.
Ljubezen ljubi življenje –
kaj ljubim jaz?

Odhajaš neustavljivo
in žalost ničesar ne reši.
Ljubezen odcveta
in zori v drobceno seme.

Hodim z vetrom pod roko,
prazna kot kozolec spomladi.
Drobceno seme, moje edino,
kaj bo s teboj?
Neža Maurer

Nikjer ni konca

Nikjer ni konca
tej prostosti,
ki je pred mano.

Z jutrom dvigne
se zavesa
in odpre obzorje,
polno zarje.

Val na valu
ves ožarjen
plove, gnan od
želje po neznanem.

Bela ptica me
na krilih nosi, ko se
stapljam s soncem.
Slavica Štirn

Glinasti lonec

V razpadajoči prastari hiši
sem na že davno ugaslem ognjišču
pobrala molčeči ostanek
nekdanjega življenja:
star glinasti lonec.

Spoštljivo sem ga objela,
kot da bi se bala,
da ga bo bolelo.
Nežno sem pobožala
preperelo žico, ki je z njo ovit.

Tako zatopljena
v njegov minuli čas
sem si zaželela pomakniti čas nazaj,
ko je bil lonec poln
in je iz njega dišalo
ter ob mizi zbrane lačne družinske člane
razveseljevalo.

Preprosto, a z ljubeznijo pripravljeno
hrano smo iz njega užili.
Bila nam je v slast, ker smo z njo
starševsko ljubezen pili.
Kot vse lepo mine, tudi ti
časi so davno minili.
Ivanka Uduč

Igra za življenje
Ljubezen te vsega pretiplje,
vzame ti srce iz zibelke –
dvigne ga visoko
in ti si srečen.

Iz vsakega lasu naredi struno
in nanjo strastno igra.
Na vsako vlakno in misel igra,
divje, omamno.

Dokler ne nosiš
obisti na obrazu
in solz v trebuhu,
te preskuša, zavija kot darilo – in te da,
komur hoče.

Ko te zavrže,
si najbolj njen.
Neža Maurer

Le midva

Le midva,
le ti in jaz,
še tukaj živiva
in štejeva dneve,
le ti in jaz
polagava zdaj v ozare
svojo skrb in ljubezen
in svoje trudne noči.

Nikjer ni nikogar,
ki bi še ljubil kot midva
te zelene poti.
Le midva,
le ti in jaz,
gledava na uro,
ki nama odmerja čas,
in budiva spomine,
ko veselo in mlado
bilo je pri nas.

Sedaj sva drug drugemu
smisel dneva
in ljubeče spremljava
korake drug drugega.

A vsak od naju ve,
da iz pajčevinaste koprene
se bo nekoč, mogoče kmalu,
utrnil čas,
ko bo eden od naju odšel
v objem bele žene.
Ivanka Uduč

Bodi moj dom!

– Doma ni.
Vse je potovanje.

Bodi moja sreča!
– Sreče ni.
Sreča je želja.

Bodi moj mir!
– Ne imenuj živega življenja
z imenom smrti.
Neža Maurer

Najin dom

Vsak kotiček, vsako stvar ljubo nazivam – najin dom.
Vsaka roža, ki jo preskrbno zalivam – najin dom.
V njem se skrijem, tiho diham, ker je vse prevelik svet!
Drag, predrag mi prostor je, ki v njem prebivam – najin dom.
Naj bo jutro mlado, naj večera mili bo trepet,
vsako uro dneva in noči uživam – najin dom.
Vanj zatekam se med tihe stene, ki so kot obet,
drobno gnezdo, kjer moči dobivam – najin dom.
Zunaj njega, le kako naj srečam tvojih dni preplet,
če zgubljena se med množico prerivam? – Najin dom,
ta samo mi nudit more dni preteklih čarni cvet,
zlato prejo, curek zlat, ki ga prelivam – najin dom.
Tu te sanjam, paberkujem, tu pred smrtjo si otet,
moje zatočišče, kjer lahko te snivam – najin dom!
Lina Lavrenčič

Nekam daleč bi šla

Nekam daleč bi šla
in nič ne bi vzela s seboj.
Nekam daleč, da bi kljub vsemu
našla dolino miru.
Nekam daleč, kjer bi
zadovoljstvo in mir
lebdela nad vsemi in vsem.
Nekam daleč, kjer bi sreča
v velikem razcvetu cvetela.
Rada bi našla kraj, kjer bi ljudi ne skrbelo,
»kako in s čim bi se čim več imelo«.
Ivanka Uduč