V Bašlju na Gorenjskem, v naselju počitniških brunaric, se je lastnikoma, paru v zrelih letih, njuno počitniško domovanje tako prikupilo, da sta se odločila vanj naseliti za stalno. Vendar pa je bila hiša premajhna po površini, potrebna prenove, poleg tega pa ni imela garaže za avtomobila, ki bi jo lastnika nujno potrebovala. Prenovo hiše sta zaupala Kombinat arhitektom.

Hiša ima zdaj ne le lepo prenovljeno fasado z izolacijo, pač pa je razširjena z dodanim skritim stopniščem na severni strani ter dnevno sobo in garažo. Dodana sta ji kot samostojna prizidka, ki hiše na pogled ne povečata, pač pa jo poudarita.

Pogled na celoto

Hiša stoji v naselju počitniških hiš, ki so v Bašlju zrasle v sedemdesetih letih in so približno primerljive tudi po velikosti. Naročnika sta želela dotedanjo hišo, kjer sta preživljala konce tednov, prilagoditi, tako da bi bila primerna za stalno bivanje. »Zato je bilo treba hišo povečati. Menili pa smo, da je treba to storiti tako, da po volumnu ne bistveno večja, da ne bi uničili celotne podobe naselja manjših počitniških hiš. Želeli smo ohranjati njegovo merilo,« pripoveduje arhitekt Blaž Kandus iz Kombinat arhitektov.

Nova preobleka iz macesna

Brunarico je bilo treba toplotno izolirati, kajti dotedanja notranja izolacija je toplotno premalo varovala hišo. Arhitekti so ji odstranili balkone in vežo in jo toplotno izolirali z zunanje strani, potem pa oblekli v prezračevalno fasado iz macesnovih letvic, ki je sodobna izpeljava stare brunarice. Lepa in posebna nadrobnost na fasadi so drsna okenska senčila, ki ustvarijo, ko so okna zaprta ali v hiši ni stanovalcev, popoln leseni ovoj. Balkone so nadomestili terasa v pritličju in prelepi pogledi iz sob v dolino tja proti Kranju, Škofji loki in na Julijske Alpe.

Fasada iz lesenih brun je zdaj v celoti prekrita, kot spomin je ostala samo še v notranjosti, kjer je ob pokritem dodanem betonskem stopnišču ostala vidna stena iz brun, ki tako učinkuje tudi kot spomin na prvotno podobo hiše.

Prizidka, zlita z naravo

Naročnika sta si želela, da bi hiši dozidali bivalni prostor, to je dnevno sobo, in nadstrešek za avtomobile. »Naš izziv je bil pa, kako to prizidati, da ne bi s tem posegali v naravo in da obenem ne bi spreminjali merila brunarice,« pravi arhitekt. »Zato smo prizidka zasnovali bolj kot del krajinske ureditve in sta oba vkopana v teren, a nekoliko ločena od hiše, tako da je hiša še vedno samostojna. Poleg tega smo ju nekoliko umaknili nazaj, tako da je hiša še vedno v ospredju in v celoti izstopa. S tem smo dobili zunanji prostor, ki je zamejen z dnevno sobo na zunanji strani in kuhinjo na desni.«

Svetla dnevna soba na levi strani hiše in nadstrešek za avtomobila na desni pa tudi delno v hrib vkopano stopnišče na zadnji strani hiše so narejeni iz betona. Zakaj prav iz betona? »Želeli smo uporabiti neki material, ki zraste iz terena in se sčasoma vedno bolj zliva z njim. Obenem pa ustvarja kontrast s hišo in ta med betonskima prizidkoma izstopa,« pojasnjujeta arhitekta Blaž Kandus in Ana Grk odločitev za tako rešitev. »Pri tej izbiri ni toliko pomembno, ali je material za gradnjo iz okolja, pač pa je pomembnejše, da je v pravem razmerju s hišo in kako se vključuje vanj: sivi beton, ki se počasi malo stara, dobiva patino in ga lastniki lepo vzdržujejo, sicer ni naraven po svoji sestavi, ima pa neko sivino, ki je precej nevtralna. Objekt se sčasoma lepo zlije z okoljem ali skrije v teren,« meni Blaž Kandus. In zares se je v letih, odkar je bila prenovljena, hiša v Bašlju lepo postarala: s fasado, na kateri je nezaščiteni les nekoliko posivel, betonska prizidka pa sta dobila patino, ki ju še bolj vpenja v naravno okolje.

Vpetost v pokrajino pa so dosegli še z nečim: streha prizidka za avtomobila je zazelenjena in na drugi strani je streha dnevne sobe postala deloma pohodna terasa, z zadnjim delom kar vkopana v brežino. Terasa je odprta, z ozelenjenim robom, kjer rastejo same avtohtone travniške rastline z malo listi in drobnimi cvetovi. Tako je zdaj, po nekaj letih od prenove, že videti, kako lepo se hiša zarašča, stara in zliva z okolico.

»Ni toliko pomembno, ali je material za gradnjo iz okolja, pač pa je pomembnejše, da je v pravem razmerju s hišo in kako se vključuje vanj: sivi beton, ki se počasi malo stara, dobiva patino in ga lastniki lepo vzdržujejo, sicer ni naraven po svoji sestavi, ima pa neko sivino, ki je precej nevtralna. Objekt se sčasoma lepo zlije z okoljem in skrije v teren.«

Neizrabljeni prostori v hiši

Čeprav je prizidek majhen projekt, je treba, preden se odločimo zanj, marsikaj v zvezi z njim temeljito premisliti in pretehtati. »Najprej je treba pregledati vso hišo,« razlaga Ana Grk. »Velikokrat šele takrat, ko pregledaš ves volumen, ugotoviš, da na primer podstrešje ni izrabljeno, ali pa vsaj del njega. Treba je premisliti vse prostore in najprej ugotoviti, kaj je mogoče narediti znotraj tega morda z boljšo organizacijo ali pa, kaj je mogoče doseči, če podremo nekatere stene. Nekateri objekti preprosto niso dovolj racionalno zasnovani in je mogoče že znotraj volumna hiše narediti precej zboljšav. Včasih je v stavbi več prostora, kot si lastniki sploh predstavljajo, če se optimalno razporedijo prostori – že s tem je mogoče marsikaj narediti. Glede na to, da je Slovenija že precej pozidana, bi morali premisliti o tem, preden se lotimo nove gradnje.«

»Prizidka smo zasnovali bolj kot del krajinske ureditve in sta oba vkopana v teren, a nekoliko ločena od hiše, tako da je hiša še vedno samostojna. Poleg tega smo ju nekoliko umaknili nazaj, tako da je hiša še vedno v ospredju in v celoti izstopa.«

 Ob koncu se je pokazalo, da lastnika za prenovo sicer nista porabila veliko manj denarja, kot bi ga za novogradnjo: potrebnih je bilo namreč veliko prilagoditev in natančnejših del. Vendar sta želela hišo samo povečati in obnoviti, tudi zaradi odnosa do lastnikovega očeta, ki je to hišo zgradil. V tako prenovljeni hiši pa ostaja zapisana tradicija, spomin na nekoga, ki je gradil to hišo, na njegov trud, ki ga je vložil vanjo. Vse to bi bilo z novo hišo izgubljeno.