V Doslovčah, nekoliko nad vasjo, stoji nova hiša, ki pretanjeno končuje obris vasi v nadaljevanju Finžgarjeve domačije. Ujeta z okolico v višini in prvinah arhitekture gorenjskega podeželja se lepo vpenja vanjo, obenem pa prinaša njenim prebivalcem užitke sodobnega udobja, med njimi tudi prekrasen pogled na ravnico pod njo in naprej proti Julijcem. Hiša pa je v nekaterih stvareh posebna. Recimo v tem, da so želele v njej stanovati skupaj tri generacije, stara starša in mlajša družina s tremi otroki.

Družina je zelo povezana, radi se družijo, vendar pa so želeli imeti tudi svoje prostore in skupina Kombinat arhitekti, ki jo sestavljajo Blaž Kandus, Alenka Korenjak, Ana Grk in Tomaž Čeligoj, si je zamislila načrt hiše, s katerim bi čim bolj izpolnili njihove želje.

Deloma potopljena v breg

»Hiša iz šestdesetih let, ki je stala na tem mestu, je zrasla kot nadomestna hiša za Finžgarjevo domačijo. To so preuredili v muzej in stanovalce z domačije preselili vanjo,« pravi arhitekt Blaž Kandus. »Hiša ni bila sama po sebi nič posebnega, bila je poskus malo rustikalne in malo moderne gradnje. Pri načrtovanju nadomestne hiše smo morali upoštevati prostorski akt, ki določa, da tloris etaže ne sme presegati več kot 120 kvadratnih metrov bruto površine, družina pa si je želela veliko več prostora.« Arhitekti so iskali rešitev – in jo naposled našli: izrabili so strm naklon parcele. Zaradi tega hiša, ki so jo oblikovali v štirih etažah, po višini kljub temu ne izstopa od značilnih hiš v okolici.

Preteklost v novi preobleki

Zakaj neki se hiša, čeprav je nova, ujame z okoliškimi hišami? Arhitektom se je zdela predvsem odlična lega obeh objektov – stanovanjske stavbe in nekdanjega svinjaka, zato se jim je zdelo lego obeh vredno ohraniti. Med obema objektoma se odpira ravnica in tako lepo ustvarja nekakšno dvorišče. Hiša, čeprav je štirietažna, je po višini ujeta z enonadstropnimi hišami v okolici, saj sta dve etaži skriti pod zemljiščem, deloma vkopani in prikriti. Spodnji deloma vzidani del hiše je, kot je značilno za hiše v na območju Gorenjske, ometan, zgornji pa lesen, za konstrukcijo in fasado je bil uporabljen smrekov les. »Brez težav smo se držali tega, da ima hiša značilno dvokapno streho s strmim 40-stopinjskim naklonom. Poskušali smo tudi reinterpretirati gorenjski gank: tega smo preoblikovali v balkon, razgledno površino, od koder se odpira pogled na na Zgornjesavsko dolino in celo na Bled. To je bilo nekaj, kar je bilo na hiši vredno izpostaviti,« pojasnjuje Blaž Kandus.

Balkon ščiti precejšen napušč in krasi igriva kvadratna mreža, spletena iz vrvi.  »V tem delu živi mlajša družina z otroki,« pravi arhitektka Ana Grk, »in zdelo se nam je, da je treba ta del zaščititi, obenem pa je to nekoliko sodoben, igriv element in hkrati poceni rešitev.« Tudi streha je pokrita z značilnim betonskim špičakom in vzorci na fasadi – ritem, postavljanje lesenih elementov, vse to je preneseno iz tradicionalne arhitekture Gorenjske. Del fasade je tako gladek, del pa značilno profiliran, saj so arhitekti hoteli, da bi hiša imela neki poseben detajl.

Hiša je večgeneracijska, starši in mlajša družina so se odločili, da se bodo naselili skupaj. Ker je bila hiša omejena v tlorisni površini, so jo arhitekti oblikovali v štirih etažah. Tretja deloma in četrta etaža v celoti sta vkopani v zemljo, zato da se hiša v gabaritih – višini stavbe glede na okolico, ujema z drugimi hišami v vasi.

Razgibanost prostorov

Omejitev s tlorisom so reševali zanimivo: vsem članom družine je bilo najljubše pritličje na ravni dvorišča, zaradi pogleda in stika z zunanjostjo pa tudi zaradi praktičnosti. Starejši par je želel imeti vse prostore na enem nivoju, mlajšim pa je bilo všeč živeti v etaži, ki je imela dvorišče z razgledom.

Arhitekti so potem v pogovorih z družino prostore zasnovali tako, da imata v pritličju glavne prostore starejša in mlajša družina, ti prostori se odpirajo na dvorišče in s pogledi v dolino. V pritličju je kuhinja z jedilnico za mlajšo družino, starejši par pa ima tu celotno stanovanje, se pravi kuhinjo z jedilnico, kopalnico in spalnico. Mlajši družini pripada še celotna mansarda za spanje, v njej sta tudi otroški sobi. V spodnjem delu objekta pa je vhodni del, dvovišinski dnevni prostor mlajše družine, soba za goste in shrambni del. Povsem spodaj, vkopan v zemljo, pa je garažni del.

V servisnem objektu, ki stoji zdaj namesto svinjaka, je bila predvidena shramba, toda za zdaj so lastniki prostor pustili odprt, v njem imajo mizo in ga uporabljajo za druženje.

Okolica hiše postaja sčasoma vedno bolj zelena, zadaj v bregu za hišo je zelenjavni vrt in v bližini klopca, kjer je mogoče uživati v lepem razgledu. Arhitekti so naročnikom svetovali, naj pred hišo zasadijo drevo, kot sodi k pravi vaški domačiji, a lastniki se za zdaj za to še niso določili.

Vendar so zadovoljni z bivanjem v hiši, pravijo arhitekti, ki so zasnovali to hišo z ne povsem preprostimi omejitvami in željami: družina živi v njej živi pretočno, obenem pa ima v njej vsak od stanovalcev možnost, da se umakne v svoj kotiček, svojo zasebnost. »Menimo, da je glavna skrivnost ali uspeh projekta v tem, da nam je uspelo uresničiti želje naročnikov s hišo, ki se po velikosti ne razlikuje od hiš v okolici,« pravi Blaž Kandus o načrtovani hiši. »In da nam je z razmeroma skromnim proračunom (okoli 1000 evrov na kvadratni meter) uspelo zgraditi kakovostno domovanje.«