Je najpogostejši vzrok neplodnosti pri ženskah z motenim menstrualnim ciklom. Zgodnja prepoznava bolezni in zdravljenje lahko preprečita razvoj dolgoročnih posledic, kot sta sladkorna bolezen in srčno-žilne bolezni.
Pravega vzroka bolezni ne poznamo. Znanih pa je več dejavnikov, ki naj bi vplivali na njen razvoj, in sicer genetska nagnjenost (bolezen se pogosto pojavlja družinsko), izpostavljenost visokim ravnem moških spolnih hormonov (androgenov) v predrojstvenem obdobju in pa presežek inzulina v krvi (hormona trebušne slinavke, ki uravnava krvni sladkor), kar bi lahko čezmerno spodbujalo jajčnike in posledično povzročilo njihovo neustrezno delovanje. Pomembno vlogo imajo tudi nekateri zunanji vplivi, predvsem zvečanje telesne teže, ki poslabša vse znake bolezni, stres in kajenje.

Motnje menstrualnega cikla

Normalna menstruacija se navadno pojavlja na 28 dni in traja od 3 do 5 dni. Menstrualni cikel uravnavata hormona FSH (folikel stimulirajoči hormon) in LH (luteinizirajoči hormon), ki vplivata na rast in sproščanje jajčeca (ovulacijo). Jajčniki oziroma folikli v jajčnikih izločajo hormone, kot sta estrogen in progesteron, ki vplivajo na maternično sluznico za pripravo na ugnezditev jajčeca. Jajčniki izločajo tudi nekaj testosterona. Pri sindromu policističnih jajčnikov pa se menstrualni cikel podaljša ali pa izpade več zaporednih menstrualnih krvavitev. Začne se spremenjeno, neuravnoteženo izločanje hormonov. Povečane koncentracije androgenov v krvi povzročijo, da se folikli ne razvijejo, kar preprečuje ovulacijo in posledično povzroča izostanek menstruacije (amenorejo).
Za sindrom policističnih jajčnikov je značilen pojav ultrazvočno vidnih številnih cist v jajčnikih, motnje ovulacije in povečana koncentracija moških spolnih hormonov (testosterona) v krvi. Znaki se pojavijo kmalu po prvi menstruaciji, lahko pa tudi pozneje v rodnem obdobju. Značilni znaki so mastna koža, akne, izpadanje las, močnejša poraščenost, ki prizadene tudi obraz, prsi, trebuh (hirzutizem), razvoj plešavosti moškega tipa, povečana telesna teža oziroma debelost. Inzulinska rezistenca lahko vodi v sladkorno bolezen tipa 2, pojavi se lahko visok krvni tlak, posledično je povečano tveganje za srčno-žilne bolezni. Kot smo že omenili, se pojavijo motnje menstrualnega cikla (redke ali neredne menstruacije, izostanek menstruacije), pogoste so težave z zanositvijo, večje je tveganje za spontani splav, ker ženske s policističnimi jajčniki nimajo menstruacije, se pogosto spopadajo tudi z neplodnostjo.

Kako do diagnoze?

Potrebna je dobra anamneza, telesni pregled, natančna ultrazvočna preiskava jajčnikov in maternice. Opraviti je treba laboratorijsko analizo spolnih (LH, FSH, testosteron, prolaktin) in ščitničnih hormonov.
Izbira zdravljenja je odvisna od znakov in stopnje hormonskega neravnovesja. Potrebne so redne kontrole krvnega sladkorja in maščob. Pri bolnicah s čezmerno telesno težo pogostokrat že zmanjšanje telesne teže povzroči uravnavo menstrualnega cikla in pogostejše ovulacije ter povečano možnost zanositve. Priporočljiva je od 5- do 10-odstotna izguba telesne teže, kar izboljša presnovno stanje, zmanjša se inzulinska rezistenca in koncentracija androgenov. Primerna prehrana in redna telesna dejavnost sta najpomembnejši pri vzdrževanju normalne telesne teže, uravnavanju krvnega sladkorja, maščob in krvnega tlaka. Za ureditev menstruacije je potrebno hormonsko zdravljenje s kontracepcijskimi tabletami, ki znižajo raven moških spolnih hormonov (androgenov) v krvi in uredijo menstrualni cikel. Ugodno vplivajo na kožo, pojav aken se zmanjša, učinki na poraščenost pa so različni. Ženske, ki želijo zanositi, potrebujejo zdravila za induciranje ovulacije. Za zdravljenje čezmerne poraščenosti ali hirzutizma se uporabljajo kontracepcijske tablete in drugi antiandrogeni, ki upočasnijo rast dlak. Cilj je zmanjšanje androgenov v krvi, to pa ustavi nadaljnje spreminjanje dlak. Priporočljivo je uporabiti tudi druge metode za odstranjevanje dlak (depilacija, lasersko odstranjevanje dlak – epilacija). Akne se podobno kot hirzutizem zdravijo s kontracepcijskimi tabletami in antiandrogeni ali s topičnimi preparati. Če zdravljenje z zdravili ni uspešno, pa je mogoče tudi kirurško zdravljenje jajčnikov z laparoskopskim posegom (minimalno invaziven poseg).

Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine