Jurčičev Domen v Letnem gledališču na Muljavi
V naslednjih dneh bo Jurčičeva domačija na Muljavi spet v soju žarometov: igralci Kulturnega društva Josipa Jurčiča Muljava bodo v gledališču na prostem uprizorili Jurčičevo povest Domen, napeto zgodbo, ki se razpleta med nezakonskim Domnom, občutljivim za svojo čast in dostojanstvo, ter njegovim očetom, pokvarjenim in surovim graščakom Sovo. O tem posebnem gledališču in predstavi, na katero se muljavski gledališčniki te dni intenzivno pripravljajo, smo se pogovarjali z režiserko in dramaturginjo Tatjano Nušo Lampret, Jurčičevo daljno sorodnico.
Letošnje leto se je začelo lepo: januarja ste prejeli srebrno plaketo za življenjsko delo in izjemne dosežke na področju ljubiteljske kulture, natančneje za ustvarjalno, pedagoško in organizacijsko delo v njej. Kako se je zgodilo, da vas je vaše delo pripeljalo do režiranja gledaliških iger na Muljavi?
To je dolga zgodba. Gledališče me je pritegnilo že kot dekletce, tako da sem v osnovni šoli kmalu stopila na oder in potem vsa leta šolanja in študija igrala in recitirala. Ko sem pozneje poučevala na Osnovni šoli Stična, sem tam vodila gledališko skupino, takrat sem režirala kar nekaj predstav. Moje delo je bilo opaženo, zato sem bila povabljena na Zvezo kulturnih organizacij za vodjo strokovne službe. Tedaj sem spremljala kulturno delovanje treh občin, Grosuplje, Ivančna Gorica in Dobrepolje, se srečevala s krasnimi ustvarjalnimi ljudmi. Kar tretje desetletje teče, odkar sem na Muljavi organizatorka prireditev, še posebno v Letnem gledališču. Zdaj mineva deseto leto od tedaj, ko sem po smrti odlične režiserke Danice Kastelic začela režirati igre v Letnem gledališču na Muljavi.
Letos pripravljate Jurčičevo igro Domen, uprizoritev je že precej blizu. Kako potekajo priprave na novo predstavo?
Domen bo letos uprizorjen v letnem gledališču petič. Po dvakrat sta igro režirala Danica Kastelic in Janez Eržen, letos pa sem se lotila režiranja te igre sama. Predstava se nam je kar nekoliko odmikala, morda tudi zaradi spomina na pokojno režiserko, čeravno tako kot mnogi literarni kritiki tudi Muljavci menimo, da je to eno najboljših, če ne najboljše Jurčičevo delo. Pisatelju je v tej napeti zgodbi izjemno uspel ravno lik Domna, človeka izredne energije, strastnega v ljubezni in sovraštvu do njegovega očeta graščaka. Vendar so tudi drugi liki izjemno dobro predstavljeni, na primer premožni kmet Jurca s hčerjo Anko in Meta, Domnova mati. V predstavi začutimo tudi utrip vaškega življenja: letos bo nekoliko več prizorov šeg in navad na vasi, da se odmaknemo od te malce mračne zgodbe in jo nekoliko omilimo. Dogajanju dajejo poseben čar vaški posebneži, berač Urh, Špilkin Jožek, zapiti učitelj Kerševan. Te osebe v naših predstavah ne smejo manjkati, prav tako kot ne ženske, predice, ki zapojejo med bedenjem ob mrliču, pa tudi godovali bomo. Seveda so zadnji tedni, predvsem pa dnevi vaj pred premiero, vročični, polni adrenalina.
Ste režiserka in dramaturginja, vse niti so v vaših rokah. Kako ste se lotili dramatizacije Domna?
Besedilo narekuje dramaturgijo, potek dogodkov, odkrivanje in ustvarjanje posameznih likov. Kot režiserka se še kako zavedam odgovornosti za usmerjanje in igralčevo ustvarjanje, od igralca pričakujem, da se poisti z vlogo, verjame vanjo. V povesti Domen sem, čeravno sem jo poznala, vsakič, ko sem jo brala, našla kaj novega, začutila sem jo malce drugače. Vedno se ukvarjam tudi s tem, da bi v igri zaposlila vse igralce, ki so pripravljeni sodelovati. Vsi, ki bi želeli, seveda ne morejo nastopiti, to velja še posebno za otroke. Razmišljam, kako približati zgodbo, da bo zanimiva tako, da bo vsak gledalec začutil igralca v predstavi, pa tudi da bi bilo njeno sporočilo vsakomur jasno. Res je, da gre za maščevanje Domna nad krutim očetom, toda, kot je lepo zapisal literarni zgodovinar in kritik Ivan Prijatelj: „Domnov boj, to je boj za osebno čast, za priznanje človeške pravice do ljubezni, do enakopravnosti, do življenja sploh.“ Tudi sama razumem njeno osrednjo sporočilnost predvsem tako, z zornega kota današnjega sveta pa jo lahko pojmujemo tudi kot zgodbo o moči denarja in boju ubogih.
Vaš pogled na gledališče: kaj menite, da mora večer ob gledališki predstavi dati ljudem?
Zgodba mora biti zanimiva, da v gledalcu zbudi radovednost, pritegne njegovo pozornost. Gledalčevo pozornost privabimo z besedo, odlično sceno, glasbo, v letošnji predstavi tudi s fantovskim petjem, masko in kostumi. Gledalci prihajajo v naše gledališče z velikimi pričakovanji in od vsepovsod, iz vse Slovenije, tudi iz Trsta. Z vso ekipo se trudimo, da jim pričakovanja izpolnimo, da se jih predstava vsaj malo dotakne, da odidejo zadovoljni in sklenejo, da bodo deželo desetega brata še obiskali.
Menda je letos scenografija posebno zanimiva.
Že tretje desetletje prihaja k nam iz Ljubljane scenograf Dore Južna, ki smo ga letos sprejeli kot častnega krajana, in to listino si je pošteno zaslužil. Zelo se je sprijateljil z Muljavci. Vsi smo velika prijateljska družina in on je gotovo njen čvrsti del. Srečo ima tudi s svojo tehnično ekipo, zlasti marljivimi Glavanovimi fanti. Hitro zazna, začuti, na kakšnem prizorišču naj bi potekala igra, in se loti dela. Fantje mojstrsko postavljajo grad, kmečko hišo bogatega kmeta, borno Metino kočo, nato sledi poslikava, detajli, rekviziti, skratka priprava prostora in izdelava nadrobnosti. Scenografija je letos posebna, ker bosta v igri uprizorjena požar na gradu in sneženje. To sta prizora, ki zahtevata več priprav, toda fantje so dobro usposobljeni in prepričana sem, da jim bo uspelo.
Gledališče na prostem na Muljavi ob pisateljevi domačiji je nekaj svojevrstnega. V čem je njegov največji čar?
Že sam prostor je nekaj posebnega, kajti narava je v letnem gledališču izjemno radodarna, saj ga obdaja prelepa naravna zavesa Tokčevega boršta. Tukaj se ustvarja posebna energija, tukaj smo vsi neverjetno sproščeni in radi posedimo tudi še po vajah. Te čarobne večere je težko opisati; treba jih je doživeti, začutiti. Gotovo pa daje temu kraju poseben čar tudi naše vztrajanje: Jurčičeva dela nepretrgoma postavljamo na oder pod zvezdami že petintrideset let, prva predstava Deseti brat pa je bila postavljena leta 1964, kar pomeni za ljubiteljsko gledališče zelo uspešno delovanje. Največji čar je verjetno v tem, da se v njem prepletajo posebno okolje gledališča na prostem, oživljanje Jurčičevih del in vaškega življenja iz preteklosti ter pojoča dolenjska govorica. Večere, ko v tem gledališču zasvetijo žarometi in zaživijo podobe iz Jurčičevih povesti in romanov, je zares težko opisati z besedami. Treba jih je doživeti. Zato skupaj razkrivajmo skrivnosti življenja, presenetljivega, pogosto nerazumljivega, a prav zato zanimivega.
Vlasta Kunej
Fotografije: arhiv KD Josip Jurčič Muljava, Vlasta Kunej