V knjižici so objavljeni štirje prispevki avtoric z različnih področij: umetnostne zgodovinarke Tamare Andrejek, zgodovinarke Tadeje Andrejek ter etnologinj dr. Marije Makarovič in Jelke Pšajd. Knjižica dopolnjuje razstavo z istim naslovom, ki je na ogled v Pomurskem muzeju Murska Sobota.

Tamara Andrejek je v svojem prispevku z naslovom Kmečka opravila na likovnih delih iz zbirke Pomurskega muzeja Murska Sobota predstavila številne slike in plastike iz te likovne zbirke, ki oživljajo prizore kmečkih opravil, nekatera so živa še danes. Med njimi je znamenita slika slikarja Toneta Kralja Ličkanje koruze iz leta 1951, na kateri v temačnem prostoru – v ozadju je mizica s prtičkom in potico, skupina vaščanov sedi okoli kupov koruze in jo lička. Ljudje se med seboj pogovarjajo in poslušajo igranje harmonikarja, ki je splezal na najvišji kup koruze. Delo poteka ob brleči svetilki, ki prežema prostor s skromno svetlobo. Slika je naslikana v umirjenih barvah. »Obrazi ljudi,« je zapisala ob sliki kustosinja, »z izjemo bledikave polti otrok, so zagoreli, telesa pa krepka in močna, vzdržljiva, kot so morala biti za vsa naporna kmečka dela, ki so bila dnevno za postoriti.«
Slika je prišla v zbirko kot dar Osnovne šole ll Murska Sobota. Tone Kralj, v slikarstvu znan kot predstavnik slikarske smeri monumentalnega realizma, širši javnosti in tudi med mlajšimi rodovi pa najbolj znan kot avtor ilustracij Martina Krpana, je slikar, ki je pustil sledi po vsej Sloveniji, in tako tudi v Murski Soboti.
Slike Ludvika Vrečiča, ki je poučeval kot profesor na gimnaziji v Budimpešti in leta 1945 umrl za posledicami strelske rane, prikazujejo krajinske slike podeželja in portrete: Pokrajino s kravami iz leta 1930, Pri kolovratu, portreta sestre Vilme in kmeta z modrim predpasnikom.
Potem so tu slike Karla Jakoba, ki je ustvaril številne slike s kmečko motiviko domače, prekmurske pokrajine, take so na primer slike Stopa iz 1962 in Košnja iz šestdesetih let dvajsetega stoletja, Mlatitev z mlatilnico in Dekle zaliva rože iz leta 1061.
Podoba mladega dekleta, ki v beli srajci in z rumenim predpasnikom zaliva pelargonijo, je slikarjevo najstarejše delo. »Z bujnim cvetjem je gospodinja izkazovala svojo spretnost in skrbnost,« piše Tamara Andrejek, »prav idealizirana pa je tovrstna podoba … Dandanašnji, ko kmečki stan, poklic ali poslanica izzvenevata v nekih drugače razumljenih vrednostih, nas prav take sladkobne podobe vračajo v nostalgijo nekdanjih, lepših časov.«

Franc Kuhar, Žanjica
Predstavljeni so še portreti Lajčija Pandurja, portret kmeta iz Ivanjkovcev Vere Simonič Blumenau, slikarke, ki je obiskovala Ažbetovo šolo v Muenchnu, ter subtilen portret melanholičnega moža s košem, ki ga je naslikala slikarka Vera Horvat, akademska slikarka, ki je v Murski Soboti službovala kot likovna pedagoginja. Ljubiteljska slikarka Vera Zrim je na sliki Obiralci koruze pri malici upodobila ženske, ki trgajo koruzo, med malico, ob lesenem vozu, natovorjenem s koruzo. Vse razen ene so pokrite s pisanimi rutami, vsaka zase tiho zatopljena v svoje misli.
V knjižici je predstavljen tudi edini prekmurski kipar Franc Kuhar s svojimi plastikami, ki jih zaznamujeta napor in teža življenja. Nekatere od njih so skupinske plastike, kot je Kmetova družina iz 1939, ki predstavljajo celotno družino, druge posamezne figure, pri teh ni poudarek le na figuri, temveč je prikazano tudi kmečko opravilo. Njegove najboljše delo je leseni Vezalec snopa, sklonjen mož, ki kleče povezuje snop.
O njegovi plastiki Žanjica je Tamara Andrejek napisala: »Žanjica, samostojna plastika iz leta 1940, je prav tako izdelana iz mavca. Podobo ženske kot žanjico definira srp v levici in klasje, položeno v desnico. Žitni klas ali snop je simbolični element, ki ga najdemo pri številnih slikarskih in kiparskih stvaritvah Franceta Kralja. V umetnosti pri mnogih ljudstvih in starih civilizacijah predstavlja plodnost zemlje, neprekinjen potek letnih časov in sam življenjski cikel. Ta atribut je Kuhar rad vključeval v svoje upodobitve kmečkega stanu in jih lahko razumem kot atribut najvišjega kmečkega ideala, da bo delo lastnih rok iz zemlje pognalo klas, ki pomeni blaginjo. Sama podoba mlade žene s klasjem pa nas, morebiti nehote, spomni na upodobitve slovanske boginje setve, žetve, trgatve in bogatih plodov Žive, ki so jo prikazovali prav s snopom klasja.«
Knjižico bogatijo umetniške fotografije Jožeta Kološe – Kološa s prikazi kmečkih opravil kot poklon in spoštovanje kmečkih ljudi in ročnega dela.

Karel Jakob, Dekle zaliva rože
Tadeja Andrejek je v svojem prispevku Pregled zgodovine kmetijstva med obema svetovnima vojnama v Prekmurju pregledno opozorila na 20. stoletje, ki je bilo stoletje svetovnih vojn, agrarne reforme, komasacij, sezonskega izseljevanja, prekmurski človek je imel v mislih le to, kako preživeti in se prebiti skozi revščino.
Jelka Pšajd, urednica knjige, se je v prispevku Kmečka opravila posvetila predvsem zgodovini kmetijstva med obema vojnama v Prekmurju ter pregledno opozorila na dvajseto stoletje. V njenem naslednjem opisu sem videla tudi sebe: »Otroke so na delo navajali že od malega, učili so jih delati.« »Pogosto otroško delo je bilo prinašanje vode v hišo in paša,« nadaljuje Jelka Pšajd. »Na pašo so gnali pred poukom in proti večeru. Po koncu osnovne šole so dečki že kosili na travniku, okopavali koruzo, ob žetvi so nosili snope na njivi in pobirali latje … Deklice so pomagale pri žetvi, košnji oziroma grabljanju, pasle so svinje in krave.«
Najbolj pa se me je dotaknil konec prispevka etnologinje dr. Marije Makarovič, ki je v prispevku Kmečki gospodarji in gospodinje ter kmečki sinovi in hčere o nagibih za kmetovanje in o kmečkem poklicu med drugim zapisala, da ga je napisala z namenom, da kot etnologinja: »Predstavim izjave kmetov in kmetic o temeljnih nagibih za kmetovanje in kmečki poklic: Ljubezen do zemlje in veselje do kmetovanja.
Navedem podatek Statističnega urada po zadnjem štetju kmetij na Slovenskem: Leta 2020 je bilo le še 68.331 kmetijskih gospodarstev.

Karel Jakob, Košnja
Poudarim, da korenini dramatično upadanje kmetij in kmečkega prebivalstva že v političnem pogromu v času druge Jugoslavije, znanem pod strašljivimi besedami in besednimi zvezami: agrarna reforma, kulaki in kulaštvo, kmetijsko-obdelovalna zadruga, obvezna oddaja, razlastitev, zaplemba.
Brezpogojno trdim: Kmetovanje, naj se z njim ukvarja kmet ali kmetica, ki ima osnovnošolsko izobrazbo ali visokošolsko izobrazbo z morebitnim doktoratom, je ena od pomembnih gospodarskih panog, ki prebivalcem Slovenije zagotavlja vsaj del hrane. Predvsem pa za delo sposobni člani kmečkih družin v skrbi za ohranjanje obdelovalne površine tudi vsako leto poskrbijo za okolje, da se ne zarašča. Ali kot je z naslednjo prispodobo povedal že pred desetletji starejši kmečki gospodar iz Vipave: ‘Kmet je eden od najcenejših plačanih komunalnih sodelavcev, ki vsako pomlad uredi zemljo, da je napravljena kot nevesta.’«
Žal so te njene ugotovitve še kako resnične. Bojim se, da bodo veljale tudi za prihodnje čase.

V Pomurskem muzeju Murska Sobota si lahko ogledate zanimivo muzejsko razstavo, na kateri avtorici Jelka Pšajd in Tamara Andrejek predstavljata kmečko delo v podobi likovnih del iz zbirke Pomurskega muzeja, izbranih fotografij, predmetov etnološke muzejske zbirke in kratkih dokumentarnih etnoloških filmov.

Avtorica članka: Magda Rodman