Po številnih gorenjskih krajih na večer pred gregorjevim  še danes spuščajo po vodi goreče gregorčke. To je bilo včasih znamenje, da je dan postal dan daljši in bodo obrtniki odslej namesto pri umetni svetlobi lahko delali pri dnevni. Prebuja se narava, ptiči svatujejo, začne pa se tudi spomladansko delo na prostem: oranje, prve setve in sajenje.

Na večer pred gregorjevim zagorijo na rekah, potokih in bajerjih v Tržiču, Železnikih, Kropi, Kamni Gorici, Kranju in še mnogih krajih na Gorenjskem drobni ognji: to so goreči gregorčki, ki zaplujejo po vodi. Te majhne ladjice ali hišice doživijo različno usodo: gorijo na mirni vodni gladini bajerja ali pa jih vzamejo brzice v svoj nagli tok. Včasih so se tudi vneli, v celoti zgoreli in svoje plamene prenesli še na sosednje. Ta stara šega, po kateri se »luč zanese v vodo«, je oznanjala pomladni čas, ko se dan daljša in nekdaj rokodelcem – čevljarjem žebljarjem, predicam, šiviljam ni bilo več treba delati pri svetlobi brlivke, pač pa jo je zamenjala dnevna svetloba. Luč so na svojih domovih upihnili tudi kovači.

Spuščanje luči po vodi

Spuščanje gregorčkov je bilo leta 2015 vpisano v Register nesnovne kulturne dediščine. Šega spuščanja luči po vodi je stara. Ni natanko znano, kdaj se je razvila, zagotovo pa je povezana s poganskim obredjem: s polaganjem ognja v vodo so na primer v davni preteklosti ob prehodu starega leta v novo naravi dali moč novega rojevanja. Pri nas se je razširila predvsem na Gorenjskem, čeprav ni natanko znano, zakaj prav tod. Poznali pa so jo tudi marsikje v Evropi, na primer na Bavarskem, v Švici, delu Francije, na Češkem, v Makedoniji in drugje kot šego, ki je sodila v pomladni čas, oznamovale pa so jo sveče, smola, slama, trske in drugo, kar so ljudje na deskah spustili po vodi.

Gregorjevo je praznik luči in pomladi. V Tržiču, osrednjem kraju tega praznika, 11. marca, na večer pred praznikom, vsako leto pripravijo prireditev Vuč u vodo. »Otroci s starši gredo v sprevodu do Tržiške Bistrice, kjer dajo hišice s svečkami v vodo. Nekaterih jih spustijo, da odplavajo po vodi, drugi pa jih navežejo na vrvico in jih pozneje shranijo za spomin. To je sodobno oživljanje več stoletij stare šege, ki je živela med tržiškimi čevljarji. Tega dne so namreč v svojih delavnicah prenehali delati ob svečah in petrolejkah. Vajenci so svoje cambohe, nizke pletene košare, napolnili z oblanci vse skupaj pomešali z močnim lepilom, zažgali in košare spustili po vodi. Šega je sčasoma zamrla, obujajo pa jo otroci iz tržiških vrtcev in šol, ki se zberejo na večer pred gregorjevim in spustijo hišice s svečkami, ki so jih izdelali, po Tržiški Bistrici.«

V Kamni Gorici plavajoče hišice večinoma spuščajo otroci (foto: Jošt Gantar, Turizem Radovljica)

Plavajoči gregorčki

Spuščanje gregorčkov je najbolj živo v Tržiču, Kropi, Kamni Gorici in Železnikih. V Železnikih so gregorčke na večer pred praznikom navadno spuščali fantje, otroci, ponekod rokodelski vajenci, šolarji, najpogosteje pa čevljarji in njihovi vajenci. Nekoč predmetov, ki so jih spuščali po vodi, niso imenovali s tem imenom, pač pa so jim pravili hišice, barke in barčice, ladjice, čolnički in podobno. Izdelava prvih je bila sila preprosta in je močno kazala na poganski izvor elementov lesa, ognja in vode, saj so bile to sprva le lesene deščice s smolo, ki so jo zažgali in deščice spustili po vodi. Pozneje so izdelovali papirnate ladjice: na deščice so postavili hišico ali cerkvico in vanjo umestili več kratkih sveč in ladjice so zaplavale po vodi s prižgano plavajočo svečko. Ko so svečke dogorele, so se ladjice vžgale in potopile.

Razstava hišic v Tržiču (foto: Vili Vogelnik)

Zgodnja ptičja ohcet

Pa ne le spuščanje luči v vodo, za 12. marec tudi velja, da je to dan, ko se ptički ženijo. Čeprav se zdi to glede na vreme nekoliko zgodaj, pa je tako še iz časa, ko je veljal julijanski koledar in je Gregor, znan kot prinašalec luči, godoval na prvi spomladanski dan, tedaj pa je navadno že toplo. Ta svetnik, razlaga etnolog Damjan Ovsec, je bil v resnici papež Gregor veliki (umrl je leta 604), ki je vpeljal nov koledar, ki ga uporabljamo še danes in se po njem imenuje gregorijanski koledar. Tako se je gregorjevo z novim koledarjem premaknilo nazaj.

Spomladi, ko zavejejo tople sape in vzbrsti drevje, se menda najbolj mudi z ženitvijo kosom, zato je Dolenjskem veljalo: Če je o svetem Gregorju breza zelena, so kosi godni že o svetem Juriju. V Dobrunjah v okolici Ljubljane pa so menili, da imajo ptički ta dan gostijo in da na vsakem grmu visi pogačica.

V zvezi z ženitvijo ptičev, piše etnolog dr. Bojan Knific v knjigi Gregorjevo, je tudi tale prijazna šega: starejši so takrat otrokom govorili, da imajo ptiči ohcet in da je ostanke dobrot od nje mogoče najti v grmovju in na drugih mestih, kjer so se ženili. Peljali so jih, pravi Knific, do teh krajev, tja že prej v grmovje skrili dobrote in otroke nagovarjali, naj jih poiščejo Našli so sladkorčke, pecivo in druge dobrote in verjeli, da so jim to ptice po bogati gostiji pustile prav zanje.

Gregorjevo je bil tudi znamenje ne le za obrtnike, da se je podaljšal dan, temveč tudi za kmete, da se začenja delo na prostem. Začne se oranje, na to opravilo opominja v ljudskem spominu zapisan rek »o svetem Gregorji ta dolgo njivo orji«. Ponekod velja, naj bo v tem času že semenska repa, zelje in čebula v zemlji. Četudi dnevi okrog gregorjevega nimajo najmilejše podobe, pa so nekdaj menili, da zima nezadržno odhaja, saj »po Gregorju od vsakega vetra sneg skopni«. Gregorjevo je torej tu in z njim znamenje, da prihaja pomlad v vsej svoji lepoti: s soncem, toploto, zelenjem in ptičjim petjem.