Ena izmed mogočnih domačij, posejanih po Jezerskem, je Šenkova domačija. Zgodovinski viri pričajo, da je na njej živelo najmanj štirinajst rodov. Preživljali so se predvsem z gozdarstvom, rejo ovac, fužinarstvom in furmanstvom, zadnja lastnika, Polona in Drejc Karničar, pa sta kmetijo preusmerila v turizem. Za to pa je bilo treba imeti načrt in vizijo: objekte na domačiji obnoviti in prenoviti ter nekaterim vdihniti novo vsebino.

Med njimi objekti je tudi najmanj 500 let stara glavna hiša z značilno alpsko arhitekturo, ki so jo lastniki vseskozi ohranjali. Konservatorji jo spremljajo že od leta 1949, ko so jo prepoznali kot eno pomembnih kmečkih hiš, in tedaj je bila zavarovana kot kulturni spomenik, domačija v celoti pa je vpisana v seznam nepremične kulturne dediščine kot izjemen primer jezerske kmečke stavbne dediščine.

Značilna alpska hiša z začetka 16. stoletja

V tej zaprti dolini ni bilo življenje nikoli preprosto. Močne kmetije so rasle kot  gručasti zaselki, raztreseni po vsej dolini, Jezerjani so se stoletja preživljali s pridelki svojih polj in z živinorejo, pozneje z lesom. Že češke meščane in intelektualce pa je v 19.  stoletju navdušila lepota teh krajev in kmalu se je razcvetel turizem z zdraviliščem in sobami za goste, ki pa je po drugi svetovni vojni zamrl.

Šenkova domačija na Zgornjem Jezerskem leži pod Jezerskim vrhom na lepi razgledni terasi nekdanje jezerske kotline. Že dolgo zbuja pozornost obiskovalcev pa tudi arhitektov, etnologov in konservatorjev ne le zaradi svoje izpričane starosti, saj je bila prvič omenjena v arhivskih virih 1521, pač pa tudi, ker so gospodarji zelo dosledno ohranjali značilno staro alpsko arhitekturo hiše in je ta ohranila tlorisno zasnovo in številne stavbne detajle, ki danes govori strokovnjakom o tem, kakšna je bila v krajih na Jezerskem arhitektura podeželskih stavb v 16. stoletju. »Dragocena najdba so bile tudi baročne poslikave sten in stropa v današnji shrambi. Takšnih poslikav do sedaj še nismo zasledili nikjer drugje,« pravi konservatorka Saša Roškar. »Ker so bile zelo poškodovane, so se ohranile le v fragmentih, kljub temu pa predstavljajo pomembno dokumentacijo o krašenju bivalnih prostorov na podeželju v 19. stoletju.«

Najprej je bila ideja

Že ko je Polona Karničar prevzela domačijo od svoje babice Mimi, ki je na njej gospodarila tja do svojih sedeminosemdesetih, potem jo je leta 2010 prepisala vnukinji. Za prepis se ni odločila z lahkoto, saj jo je skrbelo, ali bosta z možem znala uspešno gospodariti na njej. Zakonca sta imela namreč drugačno vizijo razvoja kmetije od njene: preusmeriti sta želela kmetijo, na kateri sta bili glavni dejavnosti gozd in živinoreja, v turizem. Svojo zamisel sta začela uresničevati takoj: stavbne objekte je bilo treba prilagoditi objektov novi dejavnosti. Toda ker je bila Šenkova domačija spomeniško zavarovana, s potekale vse odločitve in načrti v sodelovanju s strokovnjaki: konservatorko Zavoda za varstvo kulturne dediščine Sašo Roškar, arhitektom Markom Šenkom in lastnikoma.

Domačija Šenkovih meri danes okrog 60 hektarov, velik del pokrivajo gozdovi in pašniki.  Gručasta domačija je sestavljena iz osmih objektov. Ko sta se lastnika lotila prenove, so bili v razmeroma slabem stanju, glavna hiša je bila leta namestitveni objekt za Štularjeve posle in pa shramba za predmete, vozove in verjetno tudi za živali.

Prenova je bila velik zalogaj: vanjo so vložili več kot milijon evrov, poleg 200 tisoč evrov enkratne finančno pomoč za razvoj dopolnilnih in dodatnih dejavnosti na kmetijah so morali med prenovo prodati 100 hektarov gozda pod Golim vrhom, potrebovali pa so tudi posojila.

Začela se je načrtna prenova kmetije. Morali so premisliti, kakšno bo nadaljnje življenje posameznih objektov, ali jih bodo zgolj popravili, prenovili ali pa jim tudi vdihnili novo vsebino. Najprej so se lotili prenove nekdanjega volovjeka, v njem so uredili kotlarno in drobilnico za sekance, tako je bilo urejeno ogrevanje za celotno domačijo, pozneje so uredili v njem še sanitarije in pokrit prostor za goste, ki taborijo na kmetiji. Potem je bila na vrsti preužitkarica, deloma lesena in deloma zidana hiša je bila dotrajana, zato so postavili povsem enako, ohranili so le tristoletni strop in lesena vrata. V njej so uredili apartmaja, sobi, jedilnico in savni.

Prenova stare hiše

Ko je bila končana prenova preužitkarice, se je začela zahtevna prenova glavne hiše.

»Prenova te hiše je potekala v dveh fazah,« razlaga arhitekt Marko Šenk. »Najprej je bilo treba sanirati stare zidove in konstrukcije z oboki kamnitega pritličja, sicer bi se hiša porušila ali deformirala tako, da je ne bi bilo več mogoče prenoviti, v drugi fazi pa smo se lotili podstrešja: to je bilo staro vsaj 200 let in statično ni bilo ustrezno za prenovo v drug namen. Edina rešitev je bilo zamenjava z novo leseno montažno konstrukcijo.«

Hišo so utrditi v temeljih, potem so podbetonirali temelje, zidove učvrstili z injiciranjem in z jeklenimi vrvmi znova vpeli severno steno, ki se je nagibala navzven. Z železobetonskim vencem so povezali vse štiri stene, jih statično učvrstili, zdaj so bile dovolj močne, da so lahko v zgornjem nadstropju sobe uredili za goste. Ker staro ostrešje ni omogočalo take sodobne ureditve, so ga zamenjali z novejšim, na zunaj pa je streha ostala enaka, mogočna, z značilnimi zatrepi. Zdaj je v spodnjem delu urejena kuhinja za goste, recepcija, pult za točenje pijač, jedilnica, pisarna in ohranjena je črna kuhinja, v zgornjem so pa sobe in apartmaji.

Zunanjost hiše je ostala povsem enaka, arhitekt pa je ohranil in obenem posodobil zgornji leseni del vzhodne in zahodne fasade, tako da je linam, ki so bile prej prezračevalniki, zdaj podelil vlogo oken, leseno oblogo iz vertikalnih pažnic pa so delno razmaknili in zamenjali z  lesenimi lamelami. »Te omogočajo montažo oken oziroma zasteklitev, skrito za fasado,« pojasnjuje svojo rešitev arhitekt. Tako so lahko v zgornjem delu uredili apartmaje.

Line imajo zdaj funkcijo oken, lamele pa so nadomestile prejšnje vertikalne pažnice. Tako so dobili dovolj svetlobe za umestitev sedmih apartmajev.

Drugo življenje starega lesa

Ohranila se je  seveda tudi lesena kritina iz macesna, z njo Jezerjani še danes krijejo hiše in so nanjo zelo ponosni. Takšne strehe držijo petdeset let in ne potrebujejo nobene zaščite. »To je zelo trpežna kritina, ne odpihne je še tako močan veter,« zatrjuje Polona Karničar. »Zelo ekološka je,  saj ni nobenega odpadka. Tudi mi smo odbrali odslužene dele lesenih strešnikov in jih porabili za kurjavo, še uporaben les od  preužitkarice ter starega ostrešja in strehe pa smo uporabili za strope, opaže, pohištvo in opremo v prenovljenih stavbah za goste.«

Lokalni mojstri mizarji z občutkom za star les so  iz njega izdelali jedilni kot v  preužitkarici in kuhinjske omarice, v stari hiši pa lesene obloge in pohištvo in še marsikaj in to zdaj ustvarja posebno ozračje v prostorih.  Zgodbe iz preteklosti pa prinašajo imena sob, ki sta jih poiskala lastnika Polona in Drejc in govore o dejavnostih in delu njunih prednikov: Kovačnica, Jagrska, Furmanska, Šuštarska, Pekarnica, Ovčerejska in Golcarska. Na kmetiji so našle tudi številne stare predmete in orodja, zdaj krasijo sobe in skupne prostore.

Pri prenovi glavne hiše so ohranili njene najdragocenejše likovne detajle: poznogotska polkrožna kamnita portala ter okenske okvire, kamnit portal v črno kuhinjo, banjast obok v veži ter renesančni in baročni leseni strop ter obok v kleti, ki ga podpira kamnit steber. 

Kmetija ostaja živa

Šenkova domačija velja za eno največkrat opisanih domačij pri nas. A ne samo to. »Izredno pomembno se mi zdi ne le, da nam je uspelo ohraniti hišo zagotovo vsaj iz začetka 16. stoletja, ampak tudi, da lastniki ohranjajo kmetijo živo: napolnili so hleve z živino, zasadili so njive, vzdržujejo dve planini in še marsikaj. To se mi zdi vsaj tako pomembno kot ohranjanje te res zelo zelo imenitne hiše,« pravi Saša Roškar. »Seveda pa je pomemben tudi njihov odnos do starih elementov: da so bili pripravljeni prebrati star res, staro kritino in ostrešje, in iz tega narediti nekaj novega, se mi zdi  dober primer recikliranja; tako so se elementi stare strehe in ostrešja vrnili v neki novi funkciji. Raziskave so pokazale, da so ljudje na tem območju vedno ohranjali, kar je bilo uporabnega, in dopolnili  tako, kot so potrebovali. Tako kot sta lastnika Šenkove domačije naredila zdaj: vzela iz gradiva, kar je bilo dragocenega, in ga povrnila v drugi funkciji. Ljudje tod so vedno živeli gospodarno: ohranili so, kar je bilo mogoče, drugo pa so vrnili v uporabo tako, kot so potrebovali za svoje življenje. Tako ostajajo živa izvorna načela življenja in gospodarjenja.«

Šenkova domačija na Zgornjem Jezerskem

Koristna šola gospodarnosti

Vlasta Kunej

Fotografije: arhiv družine Karničar

Ena izmed mogočnih domačij, posejanih po Jezerskem, je Šenkova domačija. Zgodovinski viri pričajo, da je na njej živelo najmanj štirinajst rodov. Preživljali so se predvsem z gozdarstvom, rejo ovac, fužinarstvom in furmanstvom, zadnja lastnika, Polona Virnik Karničar in mož Drejc pa sta kmetijo preusmerila v turizem: objekte na domačiji sta obnovila in prenovila ter nekaterim vdihnila novo vsebino.

Med objekti je tudi najmanj 500 let stara glavna hiša z značilno alpsko arhitekturo, ki so jo lastniki ves čas ohranjali. Konservatorji jo spremljajo že od leta 1949 – tedaj so jo prepoznali kot eno pomembnih kmečkih hiš in zavarovana je bila kot kulturni spomenik, domačija v celoti pa je vpisana v seznam nepremične kulturne dediščine kot izjemen primer jezerske kmečke stavbne dediščine.

Značilna alpska hiša z začetka 16. stoletja

V zaprti dolini Jezerskega ni bilo življenje nikoli preprosto. Močne kmetije so rasle kot  gručasti zaselki, raztreseni po vsej dolini, Jezerjani so se stoletja preživljali s pridelki svojih polj in z živinorejo, pozneje z lesom. Že češke meščane in izobražence pa je v 19. stoletju navdušila lepota teh krajev. Kmalu se je razcvetel turizem z zdraviliščem in sobami za goste, vendar je ta po drugi svetovni vojni zamrl.

Šenkova domačija na Zgornjem Jezerskem leži pod Jezerskim vrhom na lepi razgledni terasi nekdanje jezerske kotline. Že dolgo zbuja pozornost obiskovalcev pa tudi arhitektov, etnologov in konservatorjev ne le zaradi izpričane starosti, saj je bila prvič omenjena v arhivskih virih 1521, temveč tudi zato, ker so gospodarji dosledno ohranjali značilno staro alpsko arhitekturo hiše, ta pa je ohranila tlorisno zasnovo in številne stavbne detajle. Vse to danes zgovorno priča strokovnjakom o tem, kakšna je bila v krajih na Jezerskem arhitektura podeželskih stavb v 16. stoletju. »Dragocena najdba so bile tudi baročne poslikave sten in stropa v današnji shrambi. Takšnih poslikav doslej še nismo zasledili nikjer drugje,« pravi konservatorka Saša Roškar. »Ker so bile zelo poškodovane, so se ohranile le v fragmentih, kljub temu pa predstavljajo pomembno dokumentacijo o krašenju bivalnih prostorov na podeželju v 19. stoletju.«

Najprej je bila ideja

Polona Karničar je prevzela domačijo od svoje babice Mimi, ki je na njej gospodarila tja do svojih sedeminosemdesetih let, potem pa jo je leta 2010 prepisala njej. Za prepis se ni odločila zlahka, saj jo je skrbelo, ali bosta z možem znala uspešno gospodariti na njej. Zakonca sta imela namreč drugačno vizijo razvoja kmetije od njene: kmetijo, na kateri sta bili glavni dejavnosti gozd in živinoreja, sta želela preusmeriti v turizem. Zamisel sta začela uresničevati takoj: stavbne objekte je bilo treba prilagoditi novi dejavnosti. Toda ker je bila Šenkova domačija spomeniško zavarovana, so se morale vse odločitve in načrti uresničevati v sodelovanju s strokovnjaki: konservatorko Zavoda za varstvo kulturne dediščine Sašo Roškar, arhitektom Markom Šenkom in lastnikoma.

Domačija Šenkovih meri zdaj okrog 60 hektarov, velik del pokrivajo gozdovi in pašniki. V sklopu gručaste domačije je osem objektov. Ko sta se lastnika lotila prenove, so bili ti v razmeroma slabem stanju, velika stanovanjska hiša je bila leta namestitveni objekt za posle ter shramba za predmete, vozove in verjetno tudi za živali.

Prenova je bila velik zalogaj: vanjo so vložili več kot milijon evrov, poleg 200 tisoč evrov enkratne finančne pomoči, namenjene za razvoj dopolnilnih in dodatnih dejavnosti na kmetijah, so morali med prenovo prodati 100 hektarov gozda pod Golim vrhom, potrebovali pa so tudi posojilo. Morali so premisliti, kakšno bo nadaljnje življenje posameznih objektov, ali jih bodo zgolj popravili, prenovili ali pa jim vdihnili tudi novo vsebino. Najprej začeli prenavljati nekdanji volovjek, v njem so uredili kotlarno in kotlarno in zalogovnik za sekance, tako je bilo urejeno ogrevanje za celotno domačijo, pozneje so uredili v njem še sanitarije in pokriti prostor za goste, ki taborijo na kmetiji. Potem je bila na vrsti preužitkarica: deloma lesena in deloma zidana hiša je bila dotrajana, zato so postavili povsem enako, ohranili so le tristoletni strop in lesena vrata. V njej so uredili apartmaja, sobi, jedilnico in savni.

Enaka na zunaj, drugačna v notranjosti

Ko je bila preužitkarica prenovljena, so se lotili še zahtevne prenove glavne hiše. »Prenova je potekala v dveh fazah,« razlaga arhitekt Marko Šenk. »Najprej je bilo treba sanirati stare zidove in konstrukcije z oboki kamnitega pritličja, sicer bi se hiša porušila ali deformirala tako, da je ne bi bilo več mogoče prenoviti, v drugi fazi pa smo se lotili podstrešja: to je bilo staro vsaj dvesto let in statično ni bilo ustrezno za prenovo v drug namen. Edina rešitev je bila, da ga zamenjamo z novo leseno montažno konstrukcijo.«

S premišljenimi posegi v temelje in stene hiše so stavbo podtemeljili, stene injicirali in povezali med seboj. Potem so bile dovolj močne, da so lahko v zgornjem nadstropju sobe uredili za goste. Ker 300 let staro ostrešje ni omogočalo take sodobne ureditve, so ga zamenjali z novejšim, na zunaj pa je streha ostala enaka, mogočna, z značilnimi zatrepi. Zdaj je v spodnjem delu urejena kuhinja za goste, recepcija, pult za točenje pijač, jedilnica, pisarna in ohranjena je črna kuhinja, v zgornjem so pa sobe in apartmaji.

Zunanjost hiše je ostala povsem enaka, arhitekt pa je ohranil in obenem posodobil zgornji leseni del vzhodne in zahodne fasade.

Line imajo zdaj vlogo zastekljenih oken, lamele pa so nadomestile prejšnje vertikalne pažnice. Tako so dobili dovolj svetlobe za umestitev  sedmih sob.

Drugo življenje starega lesa

Ohranila se je  seveda tudi lesena kritina iz macesna, z njo Jezerjani še danes krijejo hiše in so nanjo zelo ponosni. Takšne strehe držijo petdeset let in ne potrebujejo nobene zaščite. »To je zelo trpežna kritina, ne odpihne je še tako močan veter,« zatrjuje Polona Karničar. »Zelo ekološka je,  saj ni nobenega odpadka. Tudi mi smo odbrali odslužene dele lesenih strešnikov in jih porabili za kurjavo, še uporaben les od  preužitkarice ter starega ostrešja in strehe pa smo uporabili za strope, opaže, pohištvo in opremo v prenovljenih stavbah za goste.«

Lokalni mojstri mizarji z občutkom za star les so  iz njega izdelali jedilni kot v  preužitkarici in kuhinjske omarice, v stari hiši pa lesene obloge in pohištvo in še marsikaj, in to zdaj ustvarja posebno ozračje v prostorih. Zgodbe iz preteklosti pa prinašajo imena sob, ki sta jih poiskala lastnika Polona in Drejc, in govore o dejavnostih in delu njunih prednikov: Kovačnica, Pekarnica, Jagrska, Šuštarska, Furmanska, Ovčarska in Golcarska. Na kmetiji so našle tudi številne stare predmete in orodja, zdaj krasijo sobe in skupne prostore.

Izpostavi tekst:

Pri prenovi glavne hiše so ohranili njene najdragocenejše likovne detajle: poznogotska polkrožna kamnita portala ter okenske okvire, kamnit portal v črno kuhinjo, banjast obok v veži ter renesančni in baročni leseni strop ter obok v kleti, ki ga podpira kamnit steber. 

Kmetija ostaja živa

Šenkova domačija velja za eno največkrat opisanih domačij pri nas. A ne samo to. »Izredno pomembno se mi zdi, ne le da nam je uspelo ohraniti hišo zagotovo vsaj iz začetka 16. stoletja, ampak tudi, da lastniki ohranjajo kmetijo živo: napolnili so hleve z živino, zasadili so njive, vzdržujejo dve planini in še marsikaj. To se mi zdi najmanj tako pomembno kot ohranjanje te res zelo zelo imenitne hiše,« pravi Saša Roškar. »Seveda pa je pomemben tudi njihov odnos do starih elementov: da so bili pripravljeni prebrati star res, staro kritino in ostrešje, in iz tega narediti nekaj novega, se mi zdi  dober primer recikliranja; tako so se elementi stare strehe in ostrešja vrnili v neki novi funkciji. Raziskave so pokazale, da so ljudje na tem območju vedno ohranjali, kar je bilo uporabnega, in dopolnili  tako, kot so potrebovali. Tako kot sta lastnika Šenkove domačije naredila zdaj: vzela iz gradiva, kar je bilo dragocenega, in ga povrnila v drugi funkciji. Ljudje tod so vedno živeli gospodarno: ohranili so, kar je bilo mogoče, drugo pa so vrnili v uporabo tako, kot so potrebovali za svoje življenje. Tako ostajajo živi izvorni principi življenja in gospodarjenja.«