Jaslice

V tišini sneženega popoldneva se je Meta še tisti dan, ko so poslali ponjo, odpravila v breg. »Kar moževe visoke škornje si bom obula, kaj če bo snega na poti nazaj še več,« je pomodrovala po tihem in na ogenj v peči položila veliko poleno. Da bo toplo v hiši, ko se vrne. Odkar je Jože umrl, je bila za vsa opravila sama. Saj drv sta ji sinova pred zimo pripravila, že res, a za tisto vsakdanje, kar je bilo treba postoriti, pa ni bilo nikogar razen nje. 

Minki pa je zadnja leta tako dobro šlo, ta mladi so lepo skrbeli zanjo in nobenih velikih skrbi ni imela … razen bolezni, je Meto kar malo zbodlo v prsih, ko je pomislila na sestro in novico, da se ji je stanje močno poslabšalo in da želi, da bi jo obiskala. Seveda bo šla, še danes, saj ji pot kljub strmini, razdalji in letom, ki so ji težila hrbet, ni bila nikdar težka. Saj ni šla samo k sestri, šla je na svoj dom, na katerega je bila še vedno, kljub času in vsemu, kar se je vmes dogajalo, močno navezana. Kako rada bi ostala doma, a ker je bila Minka najstarejša in je že imela ženina, in ker pri hiši ni bilo bratov, sta se z mlajšo sestro morali sprijazniti, da vse tri ne morejo ostati na kmetiji. Saj ju je oče lepo odpravil, lepo doto sta dobili, ena gorco z vinogradom, Meta pa denar, s katerim sta si z možem v dolini kupila hiško z nekaj zemlje. Rada je imela svoj novi dom, svoj mir, a prav tako rada je prihajala nazaj v breg, k svojim, sploh dokler so starši še živeli. A tudi po njihovem odhodu jo je Minka vedno sprejemala odprtih rok …

»Oh, ko bi le ozdravela, toliko vsega bi še lahko doživeli skupaj,« se je v Metinih prsih zganila goreča prošnja, ko je prispela na vrh brega. »Zelo je slaba, že dva dni skoraj nič ne je, samo juho po požirkih, in čaj, ne tekne ji …« je slišala snahine besede, ko je narahlo potresla odejo in jo tiho poklicala: »Obisk imate, Meta je prišla, vaša sestra.« 

Meta je prepadeno strmela v sestrin upadli obraz in ugasle oči, ki so se zagledale vanjo. »Si le prišla,« je tiho dejala čez čas in Meti je zaigralo srce. Samo da me pozna. Besede sestrske naveze so kar same začele prihajati iz ust, božale so Minkino srce in ga tolažile, dajale upanje in moč, grele bolno telo in celo privabile nasmeh na usta. 

»Kmalu bo božič, si že postavila smreko?« se je Minka vprašujoče zazrla v sestro. »Nisem še, je še čas,« ji je odvrnila ta, a treba bo kmalu ponjo, da ne bo previsok sneg, je pomislila Meta in bila vesela sestrinih besed. Nato sta govorili o nekdanjih časih – o praznikih, o božiču, o polnočnici v domači cerkvi, potici in blagoslovu, ko jih je obiskal župnik, o molitvi in božičnih pesmih, kako so jih radi prepevali, o vsem, česar sta se radi spominjali. Spomini božajo dušo in pomagajo živeti, sta si bili enotni. 

»Nekaj bi ti rada dala, v omari je, saj poznaš, vzemi,« je tiho rekla sestra, ko je Meta vstala, da bi se še pred mrakom odpravila v dolino. Stopila je do omare in jo odprla. Vonj po sivki, tako dobro znan in domač, ji je segel v nosnice. V srednjem predalu je stala pletena košara, enaka kot nekoč, prav takšna, kot jo je imela v spominu. Stisnilo jo je pri srcu in začutila je cmok v grlu. Previdno jo je vzela v roke in jo odnesla do postelje. »Nisem vedela, da jih imaš še vedno,« je s toplim pogledom pobožala dragoceni dar. »Vem, kako si jih vedno občudovala in da bi jih rada imela, jaz jih …« so se Minkine tihe besede izgubile v tišini prihajajočega večera, v spominih, v sestrski ljubezni, ki ju je povezovala.

… Dan po božiču

V Metini hiši je živahno, kljub žalosti v njenih očeh. Oblečena je v črnino, bolečina sestrine smrti je še sveža, skeli in žge v prsih. Prihod domačih je nekoliko omilil samoto in pregnal težke misli. Praznovanje božiča je vedno po svoje čarobno, pa kar koli se zgodi, pomisli. 

»Babi, kako lepe jaslice imaš letos? Ali so nove?« zasliši jasni glas najmlajše vnukinje. Niso nove, precej v letih so že, veliko starejše so kot jaz, se zamisli Meta in odpre srce: »Veš, ko sem bila majhna, so že bile pri hiši. Moja babica jih je prinesla s seboj, tam daleč v nemški deželi so bile narejene, v tovarni stekla, v mestu, kjer je živela pred prihodom v naše kraje. In ker so jih vedno skrbno varovale roke vseh tistih, ki so jih kdaj imeli v rokah, so se lahko ohranile do danes. Predvsem pa zaradi ljubezni in vsega dobrega, kar nosijo ljudje v svojih srcih. Kajti srce, draga Veronika, je narejeno iz najboljšega, kar je mogoče,« je Meta tiho končala svojo pripoved in mehko pobožala dekličin obraz. 

Marija Deželak