Kratka zgodba, ki izvabi nasmešek
Hudomušni portret kmečkega fanta privabi bralcu nasmešek na obraz: vse tam od njegovih deških domislic in prigod do fantovske dobe in poroke. To je bilo skromno in trdo življenje, v katerem je bilo treba preživeti, ljudje pa so si ga znali lajšati tudi s humorjem. Tako je bilo tudi z iznajdljivim Miklavžem, najmlajšim v številni družini, ki se je skušal znajti v ovinkih in pasteh vsakdanjega vaškega življenja.
V. K.
Mešetarstvo
Kojarjeva družina je bila številna. Najmlajši med njimi je bil Miklavž. Rojenice mu niso bile najbolj naklonjene in tudi čas, ko je odraščal, zanj ni bil darežljiv. Otroci so morali poprijeti za delo, kakor hitro so prerasli »srajčko«, plenice. Saj jih niso obremenjevali s težaškim delom, a treba je bilo nanositi drv v kuhinjo, očistiti čevlje vsako soboto in treba je bilo pasti kure, da jih ni odnesel orel.
Domačija je stala na samem, blizu je bil gozd in perjad, ki se je pasla zunaj, je bila v nevarnosti. Miklavž je moral paziti na kokoši. Vsak dan so bile zunaj, greble po gnoju, pa pod kozolcem in po dvorišču. Včasih so se na hitro poteple na travnik, kjer je bilo dosti kurje paše. Takrat so bile najbolj izpostavljene mesojedim napadalcem. Fantič se je bil zagledal v velikega hrošča, ki je hotel preplezati krtino, a je vedno zdrsnil nazaj. Nenadoma je zaslišal krik kokoši, planil je pokonci in stekel v smeri, kjer je bilo slišati preplah.
»Ššššš, šššš!« je kričal in ploskal z rokami, vendar prepozno; samo puhasto perje je še frčalo naokrog. Napadalec iz zraka je že odletel s plenom. Ostala perjad se je preplašena poskrila, otrpnila.
Gospodinja je zaslišala preplah in pritekla na prag.
»Miklavž! Miklavž, kako si pazil na kokoši?! Ojoj, pa najboljšo piško mi je orel odnesel!« Prijela ga je za uho in mu krepko navila uro. Tudi Miklavž je zavijal z očmi, zajokati ni upal, saj je vedel, da je kriv nesreče on. Potem ga je mati še enkrat potegnila bliže in tiho vprašala: »A si morda videl, katero je odnesel?!«
Pogosto so se mu dogajale neprijetnosti. Ko je pozabil napisati domačo nalogo, ga je učiteljica vprašala, zakaj je brez nje.
»Pri nas je bila včeraj ves dan tema,« se je skušal opravičiti. Takrat je šolska palica pogosto pela. Tokrat najprej za laž in še zaradi pozabljene domače naloge. Ampak bil je utrjen v kaznovanju. Sošolci so mu radi nagajali, in kadar je bil najbolj jezen na koga, mu je zabrusil: »Tebi bom dal eno grintavo tepko, da veš!«
»In kaj boš dal meni, jaz ti nisem nič nagajal?« se mu je nalašč dobrikal drugi.
»Tebi bom pa dal eno debelo moštnico!«
Hruške so bile ena redkih dobrot, kar je jeseni lahko večkrat prinesel od doma. Učenje mu je šlo slabo, vendar je bilo treba kaj zaslužiti. Včasih mu je mati naročila, naj nese jajca sosedi, ki jih je naročila. Za lon je dobil kak cent. Zamislil se je, da bi lahko sam prodajal jajca.
»No, pa poskusi, Miklavž,« je dobrohotno privolila mati. »Po trinajst so, saj veš, toliko jih plačajo meni, toliko mi boš dal.« Nesel je jajca v vas in potrkal.
»E, jajca prodajam, so naša, frišna, po štirinajst,« je zdrdral v prvo gospodinjo, ki mu je odprla vrata.
»Praviš, po štirinajst? Ne bom kupila, predraga so.« Enako mu je odgovorila vsaka gospodinja. Bil je razočaran. Ni tako lahko prodajati. Ubral je drugo taktiko.
»Jajca prodajam, frišna so, po dvanajst …!« Posel je zacvetel. Končal se je na koncu meseca, ko bi moral materi odšteti za jajca – po trinajst!
»Eh, Miklavž, Miklavž,« je zmajala mati z glavo.
»Bom pa žive kure prodajal,« se je odločil. In odšel na pot s kuro pod pazduho.
»Kure prodajam, ta je zelo dobra, vsak dan znese dve jajci, enkrat je celo tri!« je bil močno prepričljiv. A gospodinje so bile nezaupljive.
»Ne rabim take kokoši, ki znese več kot eno jajce na dan, ne bom je kupila …« Seveda ni verjela njegovi laži. Potem je poskusil bolj logično.
»Veste, ta kura je pa taka: en dan ne znese, drug dan pa ne!«
»To ti pa rada verjamem, fant!« se je zasmejala ženska. »Zato je ne bom kupila.«
Miklavž je odraščal, začel je hoditi v fantovsko družbo. Noči imajo svojo moč. Včasih se je vrnil domov z buškami. Vseeno se je rad pohvalil, da je pogumen.
»Deset nas je bilo, ki smo se stepli, a sem vse za seboj podil!« Tudi to so mu verjeli! In se smejali!
Malo je poprijel za delo tukaj, malo tam. Bilo je za kakšno malico, kruh z zaseko in glaž mošta ter kak šilček žganja. Tako je ugotovil, da žganje da človeku korajžo. Vsaka vas je imela kakšno hišo, kjer so se moški zbirali in pili. Rad se jim je pridružil. Steklenico z žganjem in štamprlom so podajali drug drugemu okrog po mizi. Tudi Miklavž jo je bil deležen. Potem je sprevidel, da steklenice dolgo ne bo spet okrog. Vstal je in rekel:
»Zdej bom jest šu domu!« Vmes si je premislil in prisedel prav tam, kjer je bil najprej spet na vrsti za žganje.
»O ti falot,« so se muzali dedci, »saj ni tako neumen!« Seveda ni bil neumen! Znal je celo vreme napovedati! Natančno in strokovno.
»Se je poblisknilo, je zagrmelo, se je ploha ulila in jaz sem takoj vedel, da bo dež!« je ponosno dal roke v bok, češ, kdor zna, zna!
Ko je fant v zrelih letih, je čas, da se oženi. Nekako mu ženitev ni uspela. V takem primeru se hitro najde kak »ženitni posrednik«. Tudi Mikilažu se je nekdo ponudil, seveda ne zastonj. Tisto dekle onstran hriba je bilo v zrelih letih, zrelo za možitev. Mešetar ji je obljubil ženina.
»Boš videla, dober človek je, delaven, pošten, zal … Ne bo ti žal, ampak, saj razumeš, ne more biti zastonj!« In so kapali dinarčki mešetarju. Ko je Miklavž dekle prvič obiskal – seveda čisto po naključju – sta bila oba precej zadržana, tiha, sramežljiva. Za drugič je fant že vedel, kaj mora storiti, da mu bo beseda bolje stekla.
»Ja, tako je, če ni prave štime,« se je kasneje, že poročen, hvalil. »Sem dal v fudro en flaškonček, in ko mi je zmanjkovalo besed, sem rekel, da moram ven, za vogal, saj se razume, zakaj moramo moški kdaj stopiti za vogal. Sem šel za vogal, ja, pazil, da me nihče ni videl in sem hitro srknil par požirkov šnopca. Potem je beseda gladko stekla! Hahaha.«
Res sta se poročila. Nekoliko srečna in nekako sprijaznjena z resnico. Ter na največje zadovoljstvo mešetarja! Potomci niso imeli njunih genov – ker je bilo zanje že prepozno. Malo sta kmetovala, malo zaslužila v dninah, dokler sta zmogla. Nato sta živela bolj ob krompirju in močniku. Znala sta kljub vsemu zdržati skupaj do konca življenja.
Minka M. Likar