Takšna je, malo nostalgična, duhovita in nekoliko otožna. Poleg tega nam ves čas ne pusti dihati, tako vabeče nas vodi iz enega spomina v drugega. Na Julčini vožnji z avtomobilom in ob vzpenjanju na planoto vrh se razvija nekakšna vzporedna zgodba o njenem življenju – možu, ki je odšel, starših, bratu in nato znova o možu in njunem končanem zakonu. Julči se pravzaprav odpravi na pot, po kateri sta nekoč hodila z možem. Saj ve, da mora v življenju naprej, toda tam so še zmeraj moževi copati in ob pogledu nanje še vedno pekoča bolečina v duši.

V. K.

Copati

Še enkrat je preverila, če ima v nahrbtniku: perilo, dve majici, vitaminski sok, svetilko, mali gorilnik, posodice, vrečke, prepečenec, sardine … Rezervne copate, da … Odločno zadrgne vrvice, zatakne zaponko, preveri, ali je telefon napolnjen, in si na glas reče: Julči, zdaj pa le, le! Holesterol raste, no … Malo čez petdeset jih je, pa kaj. Navajena družbe v avtu sprva ni umirjeno peljala, potem pa, ob primerni glasbi, je le začela doživljati pokrajino, že malo načeto od suše – rumeni travniki so ždeli v poznem juliju in bili izpostavljeni močni beli svetlobi. Poslušala je poročila, da bo blizu štirideset stopinj. Oh, oh, je vzdihnila in bolj živčno prijela volan. Vseskozi je gledala navigacijo na pametnem telefonu, da bi le zavila pravi čas z avtoceste. Namenila se je na pohod po globokem gozdu in na vrh nad planoto, kjer je že bila pred leti, še z njim … jo je ostro oplazilo, da je morala skremžiti obraz; kazalo je, da bo spet zajokala … Pa je le šel … Tista, tista … V predsobi so še njegovi copati. Ne vem, zakaj jih nisem vrgla v smeti, če pa sem vse drugo že pometala. Tam so, čakajo. Vem, načakali se bodo.

Najprej poslovni sestanki, potem ga ni bilo ves teden, potem spet pot v tujino, med korono pa … Julči, zberi se, si je ukazala. Končno je zagledala izvoz, se postavila za tovornjake in upočasnila. Pred mestom je zavila proti vasi, zdaj že spremenjeni, oh, dvajset let že nisem bila tu, se ji je vzdignilo v spominu. Takrat, moj brkec, tako sem mu rekla. S kosmato roko je spretno vrtel volan, mi pel, me gladil, mi govoril, da … Pa se je vse osulo, vse, kot lipe pri naši hiši, zdaj tako prazni, nemi. Ne morem še domov.

Lani sem pokopala brata, pri petinpetdesetih ga je vzel rak, zakaj, zakaj, samo dve leti sva razlike, pa … In od takrat sem začela letati k zdravnikom, pa ti odkrijejo holesterol, sladkor, no … Tablete za holesterol in priporočilo, naj se več gibljem. Saj se, se … Brat, brat, je kričalo v njej, ko se je peljala mimo gostilne, kjer sta … Kako vse spet vidim. Moj brko sedi pod kostanjem, naroča vrček piva, narezek, bahav je … Že takrat sem slutila, da pogleduje po mlajših, kar naprej. Videla sem, kako se je oziral po natakarici, ki se je najbrž namenoma spogledovala z njim, se mu nasmihala na tisti način, ko ženska da vedeti, da …

Kaj, za boga me zdaj to stiska. Na dopustu sem. Obljubila sem si, da bom uživala. Zdaj pa tole. Julči, pazi no, velik traktor, madona no. Pa kako ti vozijo tile novi kmetje, ej. Glej ga no dedca, sončna očala, gol do pasu, zagorel pa ti takole pripelje … Saj sem bila sama kriva, tako razmišljena. Pa kar športne copate ima, ja no … Kmetija kot šport, ah pa ja. Jaz dobro vem, kako smo trpeli, dostikrat brez potrebe, tako je bilo. In spravljanje drv, pa krompir smo nosili v košu v breg.

Naša hribovska kmetija zdaj dokončno trmasto propada. Na pomlad sem na hitro skočila gor, nekaj stekla je bilo v travi, še eno okno se je razletelo, energija brata, odhajajočega, me je strla. Pa samo trikrat je bil na kemoterapiji, samo trikrat … In potem sepsa, bolnišnica, mesec dni so ga skušali vračati, pa … Ko sem šla nazadnje k njemu, sem mu nesla piškote in vitaminski sok, preden je začel s kemoterapijo. In ko sem speljevala, je še enkrat prišel pred blok, mahal je in se tako čudno boleče kremžil – takrat sem ga zadnjič videla, zadnjič … Pa sem morala izprazniti najeto stanovanje, njegovi copati, tisti … O, glej, nova gozdna cesta, jo je vedro presenetilo. Čakaj, tole pa, a je že v navigaciji? Pa je. Kar sem bom zavila, sem, bom bližje. Pet ur hoje me čaka, ura je malo čez osem. No, saj bom šla po gozdu, ne bo hudega.

Ustavila se je na nakladišču hlodovine. Pregledala je zemljevid in se spomnila, da je tod mimo včasih šla pot, po kateri namerava. Navadno je avto pustila takoj za vasjo, ker sem gor še niso speljali gozdne ceste. Kakšne pol ure hoje sem si prihranila, si je rekla v mislih. Moj Ivo je hotel kupiti terenca, da bi se vozila po slabših cestah, pa … Zdaj ga ne potrebuje, dobil je razvajeno mestno damo, ki hoče modo in blišč.

Pa zmerjal me je s kmetico, večkrat. Pa kaj, s kmetov sem prišla, pa kaj. Ko sem bila mlada in živahna, ko sem mu urejala dokumentacijo v podjetju, je bilo pa vse prav, pa računi, pa pogodbe, pa … In se je začelo. Najprej sem mislila, da bo to pač samo službeni flirt, ker je bil takrat že poročen. No, bivša, tudi v poslovnem svetu, mu je nataknila rožičke. In imela sem občutek, da se ji hoče maščevati, pa se je zaletal vame, jaz pa!? Moja teta Slavka bi rekla, da sem odprla srce kot harmoniko. Pa sem ga res. Takrat je brat še gospodaril in hodil v službo. Živali je prodal, drva je še sekal, skrbel za okolico hiše, za gozd, no … Za hišo pa ni več skrbel, nič več, samo še ena soba je bila uporabna pa kuhinja in še ena manjša hiša, kje so bili včasih svinjaki. Tisto je oče predelal in je mislil, da se bo šel kmečki turizem, pa … Zakaj pri nas tako mladi umirajo, mama pri šestdesetih, oče pri šestdesetih, brat pri … Saj ne morem pomisliti, ne … In strah me je, strah, pa še ločitev.

Vse je prišlo tako hitro, smrt, pogreb, malo po tistem, nekaj mesecev potem pa še uradna ločitev, sporazumna. In kako je Ivo rekel na sodišču v avli … No, zdaj boš lahko spet kmetica, svobodna kmetica. Kaj je mislil s tem? Baraba … Že drugič ločen. Pa mi je govorila naša teta Slavka: Julči, tvoj brko je nevaren za ženske, limajo se nanj ko copati na peto, ko je vroče. Vse to se je zgrnilo name, jo je lomilo. Še enkrat je preverila, ali je zaklenila avto. Popravila si je nahrbtnik, vzela pohodni palici in se skrila v blagodejno senco bukovih dreves. Pot je bila dobro označena, uhojena, zaradi suše povsem suha. Ivo je poznal te kraje, vedel je tudi za bližnjice. Bog vedi, če še peljejo mimo jam, bog vedi.

Strmo je, a ti skrajša pot. Nič zavila bom, pa … O glej, pa je shojena, še več, nekakšna vleka je ali kaj. No, no, kar gremo, si je dajala pogum. Mreža senc se je tu in tam natrgala, očitno so sekali, saj je videvala kupe vej in tudi traktorske sledi. Po dobrih petnajstih minutah je prišla do jam. Oddihala si je, kajti od tod gre navzgor vijugasta pot in pride na gozdno cesto, ki je sicer speljana po robu teh jam in bi si pot podaljšala. Ozrla se je na levo. Kaj pa je to? jo je razdražilo. Da kar tako vozijo smeti, ja no. Šla je bliže in videla: cunje, posoda, stara postelja, razmočena in raztrgana nabožna slika, razbita kredenca, star dežnik, plašči, nočna posoda, sklede, škornji, čevlji, rute pa še ena postelja, razbito zrcalo, vinska posoda, steklenice in tam, glej, tam so črni ženski copati, znotraj belo podloženi. Take je imela naša mama, v veži so bili. Najbrž so bili tam že od takrat, ko sem jih ji kupila v Italiji. Samo pozimi jih je nosila, pa kako rada. Oh, copati, glej no.

Šla je bližje in jih dreznila s pohodno palico, da so se osvobodili preostalega listja in še nekaj nacefranih krp. Da, take. Potem pa je nogi tiščala ob pečnice in se grela. Vedno je rekla, da v teh copatih rada hodi, da so tako mehki, kot bi stopala z angeli po oblakih – take je imela. In tisti dan, ko sem jih prinesla. November, zunaj je že bil prvi sneg. Mama jih je odvila, šuštela s papirjem, si jih ogledovala in me spraševala, koliko so stali. Pa ji nisem hotela povedati, ne. In jih je pomerila. Še zdaj vidim žilnate noge … Kar obsedela je in si jih ogledovala od vseh strani. Naredila je nekaj korakov po kuhinji in si mrmrala, da so lahki, da se počuti v njih mlada. Oče je izza mize pripomnil, da je za balerino predebela, pa da je italijanska roba kakor kdaj, sam pa je prisegal na italijanski traktor, ki je bil pri hiši.

Potem se je preobula, jih dala nazaj v škatlo in spravila v omaro. Pa sem jo prepričevala, da sem jih kupila zato, da jih bo nosila, da … Ne, ne, bila je varčna. Dokler niso stari razpadli, novih sploh ni obula. Vem, da so še v veži, prav taki, morda za številko večji, kajti naša mama je bila velika, močna, hribovska ženska. Kot nič je nesla vrečo koruze peš iz spodnje vasi. Pa drva je vlačila iz gozda. Potem jo je pa nenadoma upognilo, mesec dni bolnišnice, zapleti in konec, kar ugasnila je. Prav taki so bili, glej no.

In sem ti pripeljejo te, te ostanke nekega življenja. Kako nič ne cenijo starih hiš. Nekdo je najbrž čistil, preurejal, pospravljal za starimi ljudmi … Tako to je, vse vržejo vstran, odmetavajo preteklost … Nič jim ni sveto. Kaj pa veš, zagotovo je kdo kupil hišo, pa … Ne, ne saj tudi sorodniki naredijo isto. V naših hribih … Spodnji sosed, vse je prenovil, vse speljal nekam … Prav tako kot tile semkaj. Najbrž bodo čez nametali veje, zrinili zemljo s traktorjem, kaj veš. Nič, moram naprej, tile copati, jo je spet stesnilo. Odkimala je in se zagnala po obrasli stezi.

Ivo mi jo je pokazal, takrat, je pomislila … Imel je nove pohodne športne čevlje, meni pa je kupil trpežne pohodne superge in še ene športne copate. Tiste, rumene in črne, tiste sem raztrgala po dveh letih, ko sva na jesen hodila po kraških gmajnah. Rada sem nabirala ruj, zdaj pa … Njegovi pohodni, mar niso šli v smeti? So, so. Ja, na vrhu sva pila čaj in jedla suho klobaso, danes bo pa vitaminski sok in sendvič s sirom in piščančjo salamo. Pa sezula se bom, peče me v teh … Takrat me pa ni, zdaj me peče v duši. Za dušo pa ni udobnih copat, ne …

Bojan Bizjak