Kratka zgodba o lepih dneh
Zares je izjemno napisana kratka zgodba pisatelja Bojana Bizjaka na tej Pisani njivi. Verjamem, da vas bo, tako kot je mene, zapredla v polsanjske slike iz nekega časa. Močni, žlahtni spomini se prelivajo v podobe, ki nas povsem prevzamejo ob branju.
Vse, ki radi pišete, pa naj tokrat povabimo, da s kratko prozo in pesmimi sodelujete na literarnem natečaju za velikonočno prilogo. Svoje zgodbe na temo pomladi in velike noči pošljite v uredništvo najpozneje do torka, 5. aprila 2022. Zgodbe naj bodo dolge okoli 5000 znakov s presledki, pošljite pa jih po elektronski pošti na naslov: vlasta.kunej@czd-kmeckiglas.si ali po navadni pošti na naslov: Kmečki glas (Za velikonočni literarni natečaj), Vurnikova ulica 2, 1000 Ljubljana. Vse objavljene zgodbe in pesmi bodo nagrajene z lepo knjižno nagrado.
V. K.
Štruklji
Pokroviteljska svetloba se mi razliva čez obraz, silovito ujet v neko skrbljivost – zakaj že spet, že spet … Noč je bila vetrovna, celo divja, pod oknom je premetavalo prazne plastenke, ki sem jih pozabil pospraviti. Kdo pa jih je poznal včasih, kje pa. Plastična posoda, pa ja … Steklenica je bila veliko vredna in pazili smo nanje, še kako smo pazili. Joj, zdaj se spomnim, kako smo jih prali, tiste, s katerimi sem prinašal mleko k hiši, kadar je naša kravica presušila – tako so rekli, kar presušila je, čakala je telička. Mama je nasula pesek v steklenico in potem stresala in stresala; posebna glasba je to bila, tisto pošumevanje. Včasih je vlila še malo kisa. In zunaj pri vodnjaku jih je dolgo spirala. Vodo je dvigovala z nerodnim težkim vedrom, ki je bilo privezano na železno tanjšo verigo. V obodni kamen so te verige sčasoma zarezale žlebiče, še so tam, še … Pogledat jih bom šel, ko ne bo vroče. Nevihta je oprala pokrajino, kakšen lep dan. Steklenice … Enkrat pa sem naredil neumnost. V lesenem zaboju jih je bilo vsaj petnajst. Te je prinašal stric, ker je bil natakar. Tiste steklenice niso bile vračljive. Kako se jih spomnim, vseh tistih nalepk: domači brandy, rum, pelinkovec, encijan, hruškov liker, stari graničar, amaro, vermut, cynar, gin, lozovača, travarica, slivovka, tavžent rož … sadjevec, pa še bi se kaj našlo. Tiste je mama potem oprala in jih uporabila za domače sokove. Jaz pa sem takrat vzel nekaj steklenic, šel zadaj za hišo na kolovoz in jih ciljal s kamni. Dokler me ni zalotil oče, takrat pa, ja …
Prosojnina sili skozi rolete. Dvignem jih in se čudim neurejenemu parku. Kaj vse je burja ponoči nametala, polomljene veje, vrečke, nekaj pločevink. V kaj se spreminja ta park, v kaj? Zdaj ko je poletje, zdaj se dogajajo zabave in puščajo smeti. No ja, saj jim ne zamerim, naj si dajo duška, ker nimajo prihodnosti, nimajo. Ti mladi. Pravijo, nočejo delati. Kdo jih je pa učil delati, kdo? O, nas so pa učili, so. Najprej majhna kosa, potem večja, pa grabljice, pa motika, pa sekirica, potem pa sekira. Vse je bilo treba znati, vse.
No, zmigaj se Anton, si rečem, in se počasi raztegujem. Vse me boli. Včeraj sem pospravljal klet. Kaj vse sem spravljal, staro kolo, ne, kar dve, lonci, star kuhalnik, še tisti, ki sva ga imela v ljubljanskem stanovanju s pokojno prvo ženo. Ona … me zagrabijo spomini in pogrbijo. Ko sem metal vstran stvari, sem naletel tudi na telovnik, ki mi ga je spletla, ko je že bila bolna, tistega sem pa spravil. Vem, da bo moja zdajšnja žena jezna, da vlačim te stare stvari spet gor in jih samo prekladam, kaj si hočem. Veliko časa imam in nekako se moram zaposliti. Prepleskal bom kuhinjo, če le ne bo prevelike vročine. Žena je šla za teden dni k materi na Štajersko, jaz pa …
Saj res, Marica me je povabila na štruklje v Bohinj. Joj, kam se je poročila, kam je šla, tja gor v Bohinj. Daleč je s Krasa v Bohinj, daleč. In če se spomnim, kako sem ji vozil teran po Baški grapi, pa čez Petrovo brdo še s fičkom. Kakšni časi so to bili. Tisto so bili pravi podvigi. Ja, do Nove Gorice bom šel z avtobusom, potem pa z vlakom. Kako dolgo se nisem peljal po dolini, kako dolgo … bo že dvajset let, se mi zdi. Pred leti sva s pokojno ženo šla večkrat na leto k naši Marici, o ja. Potem pa z mojo Silvo. Ne, ona raje sama vozi, pa še dobro vozi. Kar je res, je res. O, štruklji … Dobre naredi, s skuto, ki jo dobi zgoraj na neki planini, kjer še pasejo. Tisto bi kar z žlico jedel.
Grem ven in pobrkljam pred hišo, ki meji na majhen park, samo zidec je vmes in peščena pot, zadaj pa gre cesta, na srečo malo prometna. Poberem veje in pogledam, ali so paradižniki preživeli. Že sinoči sem jih povezal, pa kumarice tudi. Preverjam. Ja, dva vrha sta se zlomila, fižol je kar oklestilo, bučke, njim ni nič, pa paprike, no, no … Pogledam proti sosedovim. Tudi soseda vzdihuje za živo mejo. Pa sem ji rekel, da je treba paradižnike trdno povezati, da bo hudo. No zdaj pa najbrž stoka zaradi polomije. Ne bom šel bližje, ne. Sedem na klop in po mobilniku preverim, kdaj imam avtobus, okvirno vem, pa vendar. Zadovoljen s časom, ki mi še ostaja, se lenim v senci in poslušam pridušeno tarnanje sosede, ki neki ženski razlaga, kaj vse ji je polomilo. Slišim, da so jo najslabše odnesli paradižniki. Saj sem vedel, dela se pametno. Ima svojo teorijo, da če se paradižnike preveč pretisne, se prekinejo občutljive žile in slabše rastejo. Pa take mi še govori, take. Pa na luno dosti da. Kar naprej mi pridiga, kako in kdaj sejati in presajati. Ja, ja, mene bo učila, mene. Nič, pripravit se grem.
Lahek spanec me je osvežil. Vlak počasi ropoče. Gledam skozi okno dol na Sočo. V tem času jo je manj, pa ni tako lepa, ne, premišljam. Za hip pogledam po potnikih, sami mladi ljudje, otovorjeni z nahrbtniki. Ja, poletje je in rinejo vsepovsod. Mi pa … Saj to zdaj ni pomembno. Štruklji, štruklji, me prevzame, da me mine kinkavica, ki mi glavo sklanja nad prsi.
Oh, tisto poletje, mama … in njeni štruklji. Kosili sem še na roke in potem. Soparen dan je bil, pa vendar je mama pripravila štruklje. Taka je bila navada, da ko je konec košnje, morajo biti štruklji, morajo. Sama sva se pretolkla skozi tisto košnjo, sama. Tri tedne sva garala. Kakšna muka, in zakaj. Za tisto ubogo kravico in telička, ki sva ju na jesen prodala. Pa mleko sem nosil v mlekarno. Smešna cena, smešna, komaj za cigarete je bilo. No, če prav preračunam, niti ne. Ah, ah … In kako sva se trudila, da so bile kope poravnane in v ravni vrsti. Mama je šla do vsake in jo ograbila, dobesedno jih je česala, da so dobile lepo obliko. Ko je bilo vse postorjeno, se je postavila na konec travnika in preverjala, če so res v ravni vrsti, potem je pokimala in si črn vozel rute odvezala, si razpustila sive lase in si z velikim robcem obrisala čelo in razžrta lica, ampak v očeh ji je pa sijala zadovoljnost. Še nekaj časa je tako stala, grablje je zapičila v tla, levo roko poslonila na bok in rekla: »Lepe so, ku sudatje!« Takih kopic sena ni več videti. Zamenjale so jih okrogle bale.
In potem, ko nama je seno vendar uspelo spraviti pod streho, potem tisti dan. Že zjutraj sem videl mamo, da je imela črnem predpasniku sledi moke in v kuhinji je že čakala velika modra pločevinasta skleda, v kateri je običajno vzhajal kruh, tisti dan pa so se belili hribčki za štruklje. Z delom sva končala že pred enajsto, se spomnim … Pograbil sem ostanke sena zadaj za hišo, pospravil kose in grablje, se pri vodnjaku za silo umil z mrzlo vodo, potem pa … Kako je mama zmogla sredi tiste sparine stati za štedilnikom, kurjenem na drva!? Vidim jo, v lahki poletni obleki, ampak črn predpasnik pa ni smel manjkati, ne, to pa ne. Pa črna ruta tudi ne. Tak je bil običaj žalovalk za pokojnim možem. Prišel sem v razgreto kuhinjo, ki jo je hladil bogat prepih. Tako močno je vleklo, da je spodmikalo časopis na mizi. Mama pa je v vodo nežno polagala v belo krpo zašite štruklje. Posebne krpe je imela, nežne in tako zelo bele, samo za kuhanje štrukljev. V predalu so imele posebno mesto in ko so se sušile zunaj, se je vedelo, da se pripravljajo štruklji, z orehi in skuto, tako obilni, tako rahli, tako topljivi v ustih. Zelenjavna mineštra se je že ohlajala v črnem loncu, krožniki so čakali, lesen podstavek in velik nož za razrez štrukljev sta tudi že bila na mizi, pa velika rjava lončena skleda se je svetila ob pomivalnem koritu. Mama je stala tam in žarela v obraz. Z leseno kuhalnico je nežno trkljala štruce po kropu in mi vmes govorila, da je seno boljše kot lani in da ga je več, da je vse preštela, vse kopice, in da je na senik komaj šlo vse, kar sem tudi sam opazil, saj sem se kar namučil s temi zadnjimi pripeljaji sena. Potem pa, ko so bili štruklji kuhani … Mama jih je dala na lesen podstavek in izcejali so visoke stebre pare. Z majhnimi škarjami je razrezala povez in prav počasi razvila prvo štruco, potem drugo … Smehljalo se mi je kljub utrujenosti, ki me je trdila in me delala mrkega. Prav počasi sva jih zajemala iz sklede, prav počasi … Zabeljene z domačim maslom in še malo sladkorja.
Kje je že to, skoraj že štirideset let, me srhne. Zunaj se menjavajo tunelčki in bobnenje vlaka je moteče. Trušč se pomeša s smehom deklet, ki vreščijo na sosednjih sedežih in pogledujejo na mobilni telefon. Vse tri se sklanjajo nad malo večji sodobni mobilnik in si nekaj šepečejo, potem pa spet gromek smeh, sproščen in svežilen. Tako je prav, mladost mora žuboreti, mora. V mislih se spet vrnem k štrukljem. Kar vidim Marico, kako na neki način posnema mamo. Tudi ona jih še zašije, tudi. Ni pozabila tega, ni. Pa kako je rada pomagala mami, ko je še bila doma, o ja. Dala si je majhno pručko, da je lahko mesila in mesila, do las je bila omokana. Še najraje je mesila potičke, ki jih je sama spekla, še največkrat malo zažgala, da jih je potem mama ostrgala z velikim nožem. Oh, kako smešno je bilo, ko je stala na pragu in strgala sajevino z majhne potičke, naša Marica pa se je cmerila, da ne bo nikoli nič znala. Pa zna, veliko stvari zna. Štruklji, štruklji!?
Bojan Bizjak