»Pisanje je potovanje: popotnik si lahko vnaprej razporedi dneve in kraje in si izbere način premikanj ali pa sledi poti, kot se mu kaže sproti. Ni važno, s kakšnim prevozom gre iz kraja v kraj. Pomembno je, da se premika in pride na cilj. Morda drug, kot je pričakoval na začetku.« Tako piše pisatelj Andrej Blatnik v priročniku o pisanju kratke zgodbe, pravzaprav o tem, s kakšnimi sprožilci si lahko pomagamo, kadar nam začetek zgodbe ne steče. Začnemo lahko, pravi, iz prvega stavka, morda iz podobe, ki jo uzremo, z očmi ali mislijo. Potem pustimo zgodbi, da se razvija, in jo usmerjamo. Ali pa vnaprej narišemo potek zgodbe, ali pa si zamislimo osebo in premišljamo, kako bi ravnala v nekih okoliščinah, in iz tega nastaja zgodba.

Načinov, kako se lotimo pisanja kratke zgodbe, ni tako malo, vsakdo mora poiskati svojega. Tako kot se je črtica o medenkih in vinarjih avtorici Minki M. Likar izpisala ob drobnem rdečkastem jabolku, ki se ji lepega dne na poti po domačih krajih zakotali pod nogo. Z njim sta privrela na dan čas otroštva in prijazne podobe nekih davnih jeseni.

V. K.

Medenki in vinarji

Pozna jesen je, pod nogami mi šumi odpadlo, že napol uležano listje grmovja, trdoživih gabrov in nekaj krivenčastih, rogovilastih starih jablan, ki jih je gozdno drevje skoraj povsem preraslo in katerih večina vej je že odmrla.

Tukaj je moral biti nekoč travniški sadovnjak! V tej kotlini, precej bogu za hrbtom, so baje nekoč živeli ljudje. Takrat je bilo vsekakor življenje zelo drugačno! Kotanjasta dolina se spodaj končuje z malim, a globokim, skoraj preraščenim potokom. Na drugi strani je strm, neprehoden breg, kamnit, krušljiv z redkim pritlikavim grmovjem. Voda je izdolbla vijugasto strugo. A tukaj je prijetnejša, sončna stran in v zgornjem delu sonce nekaj ur greje tudi pozimi. Je zatišje, saj vetrovi zlepa ne zaokrožijo semkaj. Skrit prostor pred nezaželenimi prišleki. In ko opazujem male zaraščene terase, obronke, bojda so tod bile nekoč njivice rži, ječmena, prosa … Najbrž tudi čredica skromnih ovca in koz, ki so objedale brinje ter trebile robido, da se ni razraščala. Sedaj je narava že zdavnaj vzela vse nazaj! Zemlja je peščena in preraščajo jo predvsem brinje, srobot, pritlikavi borovci. In divji kovačnik! Ta dišeča ovijalka je morda rabila ljudem tudi za prekrivanje – prikrivanje svojih bivališč …

Pred leti je kmet, ki ima to zemljo v najemu, nekaj malega še kosijo senožetine, popravljal razdrapano pot in je tam zgoraj, ker je še zaplata ravnine, s strojem izgrebel iz tal koščke preperele glinene posode, nekaj stekla in rje ter nekaj znakov druge človeške zapuščine – živalske kosti. Tudi kose žgane opeke, najbrž od kurišča. Potem sem – skoraj skrivaj – hodila tja in z ostrim predmetom brskala in odkrivala – zgodovino. Moji predniki niso iz te vasi, domačini očitno premladi, da bi mi bili vedeli povedati kaj več o tem kraju. Kljub temu smo s pomočjo sedanje tehnologije izbrskali, da so tam nekoč res živeli ljudje. Najbrž v leseni bajti, saj ni zaznano »terezijansko« oštevilčenje hiše. Revščina jih je baje pognala čez Lužo, od koder se ni nihče vrnil.

Tole pot malo navkreber zadnja leta kdaj prehodim. Všeč mi je, ker skoraj nikoli nikogar ne srečam, le včasih prepodim kakšno plašno srno. Oja, tudi srnjaki so tod okrog, a oni, predstavniki močnejšega spola, se zavedajo, da je to njihov teren, in me pogumno obbevskajo. Nato se v dolgih skokih poženejo tja v gosto grmovje, od koder se še vedno sliši njihovo opozorilno bevskanje. Ne nosim puške na rami, in to vedo! Smo bitja, ki sobivamo v tem okolju – tu so bila že mnogo pred menoj!

Pot je slaba, precej zanemarjena, saj bi jo bilo treba redno vzdrževati, ker je speljana po sredi ozke doline navzgor. Sedanja silovita neurja z večjimi količinami kalne deževnice, ki se steka z vseh strmih bregov, in vse, kar privleče s seboj, zamašijo prekope, kanale. Voda si ubere svojo pot in ni je sile, ki bi ji to preprečila. Na srečo so tla spodaj videti ilovnata, sicer bi bila narava to okolje že zdavnaj in še bolj spremenila.

Včasih, ko se s prijatelji potepamo okrog in oni opazujejo hribe, oddaljene kraje ali znamenitosti, je moj pogled usmerjen pretežno proti tlom. Vidim, kakšen je tlak, granitni mozaik in ornamenti na trgih mest … kakšne rastline rastejo ob stezah, kakšne barve in oblike so kamni v potoku. Tokrat vidim to rumeno izprano ilovico; kolikor je še ni zakrilo listje. Ljudje smo si zelo različni.

Tisti hrasti tam onstran še vedno niso odvrgli listja. Z nekim razlogom bodo skoraj vse obdržali do pomladnega močnejšega vetra. A po kotanjah že počiva ves preostali letošnji pridelek – listja!

Pod nogo se mi nekaj zakotali in mi izpodmakne podplat. Nekaj trdega, okroglega. Podrsam s čevljem. O, drobno rdečkasto jabolko! Še zdravo je videti in najbrž je že kar nekaj časa ležalo pod listjem. Morda je malce črvivo, kot so letos skoraj vsa, a zrelo, s svetlim, gladkim olupkom! Poberem ga, skrbno obrišem in natančno pogledam. Medenk! Zagotovo je medenk! Obrišem ga še enkrat ob obleko, ga nekajkrat zavrtim med prsti; dozdeva se mi, da je kar zažarelo! To progasto rdeče pisano, drobno pegasto jabolko! Kot otrok sem ga vesela! Nič ga ne olupim, niti ne operem, kar zagrizem vanj. Mmmm! Grizem, žvečim, počasi z nekim posebnim občutkom, kot praspominom. Jezik otipa, začuti še znan okus in ga pošlje v možgane. Ja, ta okus še poznam! Prikličem ga iz – svoje, že oddaljene preteklosti.

Medenki!

Sladko, gosto, čvrsto, kašasto meso, s priokusom medu, olupek malce trpek. Pojem vse razen peclja in muhe. Tako smo otroci jedli jabolka! Od peclja do muhe! Ozrem se dol, ja, še nekaj obtolčenih, od sršenov, ki jih je bilo letos preveč, in osa izdolbenih, ali od drugih živali obglodanih jabolk leži naokrog..

Kot da se je čas ustavil, se sama ustavim v spominih, ki se porajajo, prepletajo kot kroglice na potnoštru*, na katerega smo tudi večinoma pozabili.

Pod potjo proti oplejnku* sta rasla medenk in vinar. Dvoje starih, razkrečenih travniških jablan. Kakšno leto sta obrodili in so se drobna jabolka kotalila po suhi travi navzdol priti močvari. Obe jablani sta bili previsoki in nevarni, nanju nismo plezali, kot na mnoga druga debla. Le da smo medenke radi jedli, ker so bili sladki, vinarjev pa ne. Njihov okus se je zažrl nekam pod jezik in za njim, ostal je tam trpek, neprijeten okus. Starši so nas pošiljali pobirat zrela jabolka, ker smo laže kot oni lazili po strmem bregu. Iz jabolk in hrušk so stiskali mošt. Le na začetku je bil sladek. Ko je vrel, je brbotal v sodu kot vino. Naslednjo pomlad in poletje je bil potem vsak dan na mizi. To je bila pijača na kmetih v nevinorodnih krajih! Po njem smo bili otroci nekoliko matasti, leni, saj je vseboval nekaj alkohola. Ni bil dobrega okusa, čeprav bister kot vino, zato smo ga pili res samo za žejo. Včasih se je iz presežka bolj grintavega sadja, ki ni bilo primerno za mošt ali za sušenje, kuhalo žganje. Bilo je sicer kmetom prepovedano, razen tistim, ki so imeli žganjarske kotle prijavljene in je bilo to obdavčeno. A žganje so kuhali vsi! Seveda na skrivaj in v malo manjših količinah. Za doma in za ponuditi je bilo vedno pri vsaki hiši. In pred obrokom, proti prehladu, ob težkem delu, utrujenosti in tudi za nazdraviti … ali pač iz navade.

»A boš štamparl šnopca?« je ponudil gospodar.

»No, pa bom!« se ni branil prišlek.

Ker je žganjekuha zamudno opravilo, dela na kmetih pa jeseni veliko, smo tudi otroci morali včasih paziti na enakomeren ogenj pod kotlom. Zamenjati polno posodo »sirake«* in znati izmeriti vrednost alkohola s posebno stekleno tehtnico. Ob ognjišču je bilo lepo toplo in seveda smo smeli v žerjavici pod kotlom peči droben krompir. Nismo pa smeli prižigati ob žerjavico srobota, ga kaditi kot cigareto, kadar nas je videl kdo od odraslih!

V tistem času, ko je bila beseda: vinar pogosto slišana, smo se šli otroci razne izštevanke; spomnim se ene od njih: Cigan je izmaknil klarinet in hodil piskat križem svet! Oj ti ciganasti cigan! Dajali so mu vinarje, a kradel je goldinarje. Oj, ti ciganasti cigan!

Ponavljala sem za drugimi, dasi nisem razumela, kakšen naj bi bil ciganasti cigan.

Nekoč je oče mimogrede preveril moje znanje, koliko poznam vrednosti denarja. Tam so bili denarna enota vinarji in goldinarji.

»Micika, ali veš, ali je več vreden vinar ali goldinar? Saj kar naprej ponavljaš o tem, da so ciganu dajali vinarje, kradel pa je goldinarje!?«

Vprašanje se mi je zdelo nepričakovano in težko. Otroci smo imeli navado, da smo si med seboj izmaknili kakšen mali kovanec in ga potem skrbno skrivali. Po očetovi denarnici nismo nikoli stikali, ker bi bilo to greh, čeprav smo vedeli, da je v stenski omarici in ni zaklenjena. Tudi to smo vedeli, da je pri hiši malo denarja. Učili so nas hraniti denar.

»Več je vreden vinar!« sem obotavljaje se rekla.

»Ja? Zakaj, misliš, da je več vreden vinar?« se je oče začudil mojemu odgovoru in se kislo nasmehnil.

»E, zato, e … ker, ker tudi jaz kdaj ukradem bratu kakšen kovanec, ki je gotovo goldinar, ta velikih se pa ne sme krasti!« sem izjecljala, ker sem morala priznati svoj greh in preplašeno gledala, če bom morda zato kaznovana.

»Eh, Micika, Micika! Seveda, saj si še majhna, ne moreš razumeti, kako je na svetu. Glej, ko berač, ali kot rečejo cigan, prosjak, pride v hišo in prosi za hrano, obutev, ali denar, mu kaj damo. Vendar nikoli tistega, kar še potrebujemo; bolj zato, da gre čim prej naprej. Nekateri med njimi so tudi kradljivci, tatovi, na splošno jim rečejo – cigani. Takih se še bolj bojimo. Ko mu kdo da nekaj drobiža, on ni zadovoljen, saj si z njim more zelo malo kupiti, zato opreza, da bi smuknil kaj več vrednega denarja. Ali razumeš? Dajali so mu le vinarje!« Pokimala sem, nisem pa vedela, kaj pomeni – smukne!

»Zakaj smukne?«

»Micika, poslušaj me, kdor kaj smukne, pomeni, da izmakne, ukrade! In kdor krade, seveda raje več vreden denar kot drobiž! Kot si ponavljala: Dajali so mu vinarje, a kradel je goldinarje! A sedaj razumeš?« Pokimala sem, bila sem utrujena od razmišljanja. Potem nekaj časa nisem upala ponavljati na glas. Vseeno nisem razumela. Otroci smo drug drugemu izmikali drobiž, to je bila bolj otroška igra in iznajdljivost, kot kraja in oprezanje, koliko kdo zna svoje dinarčke skriti pred drugim.

V soboto sem se podala čez mestno tržnico. Koliko vsega! Koliko buč, zelenjave in sredozemskega sadja iz vsega sveta. Jesen je res radodarna, ali pač v rastlinjakih dodajajo toliko gnojila in kemičnih sredstev, da mora vse stotero obroditi! Ustavila sem se ob stojnici, na kateri je pisalo: Slovenska jabolka.

»Domača so, gospa, neškropljena, jih boste?« je hitela branjevka, ko sem se za hip ustavila in gostobesedila v upanju, da me bo prepričala.

»Vidim, verjamem vam. Pa imate morda tudi – medenke?« pohitim z vprašanjem, kajti tokrat so me zanimali samo ti!

»Gospa, žal medenkov nimamo. Ni nam uspelo obdržati te stare sadne sorte. Tudi ni povpraševanja po njih, ampak,« pohiti ona z razlago, ko vidi moje razočaranje, »stranke so tako …« ne dokonča, kar ima v mislih. »Imamo pa še eno podobno staro sorto, vinarji jim rečemo. So res zdravi in trpežni. Veste, kupci si vedno želijo kaj drugega, kot jim lahko ponudimo … Vinarji so dobri in niso dragi; bi jih vzeli kakšno kilo!?«

Minka M. Likar