Tako kot nas toplo objamejo prve tople pomladne sape, tako nas ob branju zajamejo tile svetli spomini na prvi pomladni vonj zemlje, spominčice ob njivi in zadovoljstvo, ki obhaja človeka ob pogledu na postorjeno delo. In potem se v premišljevanje prikradejo podobe iz nekih dni, zaživijo in nas zagrnejo s plaščem nekega drugega časa, neke davne pomladi. K tej zgodbi zares ni treba veliko besed, saj vas bo zazibala v mehko prejo spominov na pomladni čas, zapisanih z občutljivo pisateljsko roko.

V. K.

Krof s čokolado

Kako bi dal ime temu vetru, sem se vprašal, ko sem sedel v samokolnici, tako poleženi na rob njive, da je bila kot udoben naslonjač. Ni me motila umazanija od zemlje, ne. Kar v delovnem pajacu sem sedel tam in se predajal mlačnemu vetru, ki je vlekel nad njivo, pravkar posajeno s krompirjem. Gledal sem obrobke, črne, mastne, gledal sem sledi stopinj v zakarjakih*; malo naprej je bil motika, s katero sem ves dan kopal brazde, da sva potem z mamo nametala krompir in ga z železnimi grabljami zasipala. Poznale so se brazde, zdaj že sušeče se od tega vetra, ki je vlekel od juga in nosil neko otožno sproščenost. Jaz pa sem sedel, zapiral oči, prelagal ožuljene roke in vonjal. Zamižal sem, da bi lepše slišal šum vetra, ki se je včasih malo bolj zagnal, da je bilo slišati šum listja v stari jablani pred hišo – kako je cvetela, o kakšna lepota – naslednjo zimo jo je pokoril vihar.

In tam ob njivi sem doživljal otroka v sebi, otroka, ki teče čez travnik in lovi metulja, se spotakne ob krtini, pade, se ugrizne v jezik in potem mevžasto zajoče, bolj iz nekega nagona kot pa iz resnične hude bolečine. Pa teče naprej, ker njegovega joka nihče ne sliši. In potem pogleda gor v ne povsem jasno nebo in vidi jadrati orla, kakšna lepota, kakšen miren let. In takrat otrok obmolkne in gleda. Leteti, leteti, kriči v njem. Oprhnem te spomine, smešno.

Na njivo sem si prinesel debel roman, da bi ga prav tu, v tej samokolnici, bral, na njivi. Nisem se zmenil za to, kaj bodo rekli vaščani, že tako je bilo preveč čudnih pogledov, tistih radovednih opljuskov, češ, kaj pa ta dolgolasec, kaj pa ta … In če so me videli s knjigo, so si najbrž mislili, da sem len, da mi ni do dela, čeprav sem na kmetiji postoril vse, kar je bilo pač treba. In tega je bilo veliko, ker je oče prejšnje leto umrl. Mama se je pač trudila, da bi obdržala kmetijo tako, kot je bila od nekdaj – pa ni šlo, ne. Še vedno je hotela, da je njiva krompirja velika, le za koga? Nergavo sem ji rekel, naj gre že vendar domov, da bom že pospravil orodje in potlačil grive**ob zakarjakih. Pa mi je omenila, da kaj nosim knjigo na njivo; kaj bodo pa rekli, če me kdo vidi, čeprav smo na samem, dvesto metrov je bilo do glavne ceste in prav toliko do prvih sosedov, ki pa so imeli lep pogled na moje početje, saj so, to vem, nekateri celo z daljnogledom gledali, kaj da počne tisti dolgolasec, ki se je preselil iz Ljubljane. Kot da bi jih moje bralne navade žalile, tak občutek sem dobil. Končal sem že študij in se pripravljal na delo na delavski univerzi, eno leto naj bi tam učil, do jeseni je bilo dovolj časa, da sem si omislil bralni načrt za poletje. Včasih sem bil res smešen, ko sem šel z nahrbtnikom v Novo Gorico v knjižnico, ker v Ajdovščini preprosto nisem dobil vsega, kar sem nameraval prebrati.

In sem spet zaprl oči, pustil vetru, da je kar sam listal zajeten roman Sophijina odločitev – Styron. V misli mi je prihajal neki drug lik, majhen, čokat Dolenjec, ki je z menoj prebedel noči in sva žvečila težak kmečki kruh in pripivala rezko domače vino. Namlevala sva o stanju duha po vaseh, o nori tekmovalnosti, o požrešnosti – si misliš, je pripovedoval, sosedje imajo dve hladilni skrinji. Celega bika pospravijo na leto, tri prašiče, zjutraj meso, opoldan meso, zvečer meso. Še nekaj let tega so pa koruzne žgance kuhali, zdaj se jim je odprlo, ko so odprli nov obrat in sta ob sinova dobila službo. To je napredek, to, da imaš meso na mizi, to. Moj Nacek, ko je vzel harmoniko in sva zapela, kar tam v Šiški na balkonu. Ne, ne, ponoči ne. Pa sem ga obiskal, trte je okopaval, še na roko, jih čistil, v zidanici pa suhe klobase, majolika, ki je pri hiši že tretji rod, in harmonika. Vse Slakove melodije je znal, vse … In ko sva zapela tisto: Pojdi z menoj, pojdi z menoj, popotnik … In prav v to melodijo sem zaslišal šumot vetra.

Zaprtih oči sem sem se splazil čez rob pokrajine, poletel nad Vipavsko dolino, letel čez suhi Kras vse do piranske cerkve, kjer sem sedel v neki drugi pomladi, ko je pel povsem drugačen veter, ki je razmetaval valove in njene dolge rjave lase. Kaj bi ona tukaj, ona, ki je prihajala iz vasi, kjer je bil molk zapovedan in so smreke ječale v nebo tiste strašne zgodbe, ko so v mesečini romali skeleti. Kaj bi ona tukaj, med brazdami, z veliko motiko, ko pa je samo rože na balkonu presajala. Kaj bi ona tukaj, če bi me videla sedeti v samokolnici, v tem umazanem pajacu in s knjigo. Lepo vas prosim, taka umazanija, pa knjiga. Mogoče bi stopala ob njivi, utrgala spominčico, marjetico … Močan sunek vetra je odtrgal to sanjarijo in jo odnesel nekam v smrečnato zaveso za hišo.

Mama je odšla, ostal sem sam sredi cvetočih spominčic. Jaz v samokolnici med spominčicami s knjigo, ki jo lista veter. Kako bi ga imenoval, morda spomladin, morda sadilnik, kaj vem. Globoko sem vdihnil močan vonj prekopane zemlje, ki je obetala, da bo rodila nasičenost in omogočila obnovo energij. Vse je ujeto v večni krog odvzemanja in dajanja. Dajemo se zemlji, da smo pozneje dokončno njeni, na drug način tržemo iz nje, da smo, dokler smo. Za trenutek sem spustil pogled na spominčice – mar ni nasilno, da sem zavozil s samokolnico kar mednje, nekatere grobo poteptal, druge ležijo pod peto blatnega težkega škornja. Vzel sem knjigo in poiskal stran, kjer sem ostal – junak se odpravi na plažo, sanja o napisani knjigi … Hoče napisati knjigo, jo piše, aha … sem na glas rekel, staknil noge med spominčice in izbezal kamen, ki je ostal v samokolnici; bodel me je v stegno. Pa prav tukaj je ta modri oblak, prav tukaj, kjer je bil predlani velik kup gnoja. Kako jih je veter nežno česal, modra glavice so se stikale, so si nekaj šepetale, menda so se mi smejale. Ozrl sem se na levo in videl sled kolesa med njimi, videl svoje stopinje – modre stopinje. Na zgornjem koncu so se že poravnale. Ja, saj, samo moder priklon je bil, tej pomladi, meni, ki sem prinesel sem gor sol svoje mlade neutolažljivosti. Za trenutek se spomnim, da sem prav take videl pri Nacku, vse polno jih je bilo v starem sadovnjaku, tam je stopala sosedova deklica, ni jih trgala, samo počepnila je, nekaj pela, čakaj, kaj že … O, saj res, pela je tisto: Prišla bo pomlad, čakal bi jo rad. Pa kako je pela … Čez leta je zrasla in zares pela, … Stop, Antena, povsod jo je bilo moč videti, mlada pevka iz Nackove vasi. Na robu Bele krajine, ne še čisto, še malo Dolenjska. Pa sva šla nekoč med slovite breze, tišina, belo lubje, midva pa na motorjih … Kje je to, pet let je tega … Nacek je dobil službo, takoj po diplomi. Jaz sem šel na planoto, da bi … poslušal v veter v spominčicah in lebdel v finem oblaku pomladi, ki je sanjavo plul nad skalami in gozdom.

Kar nenadoma me je obšlo, da bi jedel nekaj sladkega. Kaj bi zdaj, sem takrat nervozno premišljal, zataknil palec med strani, poiskal v žepu košček odtrganega časopisa, ki mi je rabil za zaznamek. Zaprl sem knjigo, jo stlačil v velik žep delovnega pajaca – zanimivo, kakor da so bili ti žepi narejeni za knjige, kako lepo je sedla vanj. Vzel sem samokolnico, pobral motike in vse peljal domov. Mama je nekaj brkljala okrog stopnic, ruvala je travo, ki se je zajedla v betonske špranje. Vprašal sem jo, ali bi tudi ona kaj sladkega, da skočim z mopedom do trgovine. Ja, ja, je rekla, četrtek je, dobijo tudi slaščice, ja. No pa le pojdi, vzemi denar. Nisem maral denarja, toliko ga je že, sem pomislil. Vzel sem očetov novi moped in šel.

V trgovini je bilo že vse opustošeno, kremnih rezin ni bilo več, le še dva s čokolado oblita krofa, polnjena z vaniljevo kremo sta bila, smejala sta se na koncu steklene vitrine – res sta se smejala, ker se je ravno takrat nekaj sonca zavrtalo skozi mehki trebuh oblaka. Pa mi dajte krofa, sem rekel rdečelični trgovki, ki je vzdihovala, da je bila naročila več stvari, pa da so ji vsega premalo pripeljali – vaška trgovina pač. Vzel sem še eno mineralno vodo, oranžado in še druge malenkosti. Mama je čakala na vogalu hiše, najbrž se je nadejala kremšnit, tiste je rada imela. Pekarska industrija v Ajdovščini je slovela po njih, ti krofi so bili pa nekaj novega. Povedal sem ji, da sem dobil čokoladne krofe. Začudeno me je gledala, čokoladne krofe, ja no … Razlagala mi je, da se takih ne dela, da je krof krof.

Skuhala je kavo in vse prinesla dol k njivi. Sam sem predlagal, da bi kavo spila ob njivi, da bi gledala, kako lepo sva jo naredila, kako ravno tečejo redi s krompirjem, kako so okrajki očiščeni, grive poravnane … In sva sedla v travo, z lesene deske vzela skodelici, srknila in gledala. Mamin obraz se je krčil, gube so se ji mehčale, oči so dobile spet nekaj leska, nekaj vedrine, umite z voljo do življenja. In tanka zlata svetloba sonca se je lesketavo odbijala od temnorjave zglajene površine krofa v njeni žilnati roki, še malo oprhnjeni z zemljo. Previdno ga je vzela, pomlela je in pokimala. Meni se je zdela tista čokolada topljiva, mehka, nežna, krof pa vatasto mehak … In tam čez je južni veter plesal s spominčicami. Nikoli več nisem jedel tako dobrega krofa, nikoli …

* zakarjaki – konci njiv, travnikov, majhni neizrabljeni prostori

** grive – sprimki travnik korenin z zemljo

Bojan Bizjak