Ti prihajajo in odhajajo, tako kot so prihajali in odhajali v letih, ko je še sam delal tam. Bojan Bizjak umetelno zariše ozračje in potem počasi, z vsakim trenutkom bolj, lega na glavno osebo tančica obupa. Vsak korak, vsako srečanje in vsaka poteza je samo še pot v bolj brezciljno življenje. Težko je živeti, kadar v ničemer več ne vidimo svetlobe, tudi sredi slepečega poletnega dne ne. Toda potem se zbudi tisti prvinski človeški vzgib in Blaža povrne v življenje z mislijo na dom, koze in pomlad pred hišo.
V. K.

Vlak
Sonce, prekleto sonce, je nergal Blaž nekako sam zase v kotu ob mizi, na njej so se že sušile luže – polival je tisti svoj brizganec, enega od mnogih, ki jih niti štel ni več. Zagledal se je v ostro luč, ki je skozi manjkajoči kos starih žaluzij tipala v mračnat prostor, v njem so se mešali glasovi z radijskimi vpitjem, na trenutke že kar hreščanjem – tako se mu je zdelo. Stara natakarica in hkrati lastnica te usihajoče gostilne blizu železniške postaje je slonela na stolu, zehala in menjala postaje na velikem televizorju, visečem v drugem kotu. Dva gosta sta nekaj razpravljala o toči, ki da je oklestila tudi koruzo, da ne vesta, če bo sploh kaj tudi za silažo. Vse bolj sta postajala glasna, jadikovala, da je zavarovanje brez smisla, da škode ne bodo povrnili. V tistem trenutku so se cvileč odprla vrata, aluminijasta in raznihana, drsala so po tleh, kjer so bili očitno drobni kamenčki in je bilo zatikanja več kot preveč. Vstopil je eleganten starejši gospod, pozibal sončna očala v roki in se očitno privajal na mrak in na to zakotnost. Potem je v kotu zagledal Blaža, ki je tokrat spretno zvrnil brizganec, si obrisal usta s hrbtom leve roke in dolgo gledal prišleka. Pa mu je priklicalo spomin: To je, to je Juš, oni, ki je šel v Italijo in potem, kam že, Amerika, zdaj pa popravlja hišo. Sedemdeset mu jih je, če prav vem, meni dve leti več …
»O Blaže, no, no …« je prišlek gromko rekel in se napotil proti njemu. Blažu je bilo nerodno, da ga je našel takega, v natrgani majici, v kratkih, ne prav čistih hlačah, zamazanih od hrane, od pijače … »Bog daj, ljudje. Dovolite, da vas Juš počasti s pijačo. Tak soparen dan je, da se grlo kar trese od hudega, a? No, Minka, madonca si podobna pokojni mami, ki nam je stregla, ko smo bili še mladeniči. No, tudi vi si lahko kaj privoščite na moj račun,« je bil bahavo zgovoren. Odrinil je stol, razkrečeno sedel in zadihano obstal. Obraz je imel precej zalit in rdeč.
»Blaže, kako? Malo brizganci, malo tu, malo tam. No, saj me ne briga, kako živiš, to ne, samo za tisto služnostno pot se bova pa le zmenila, kaj. Že dve leti se meniva, geodeti so jo že vrisali, ti pa še nisi podpisal. Ne vem, zakaj tako zavlačuješ. Glej, pripravljen sem ti pošteno plačati, še več, kot je naložilo sodišče. Meni gre za to, da bi tam čez lahko vozil material za hišo, ker po klancu, saj veš, gozda uprava ga ne popravlja, tja tovornjaki zdaj ne morejo. Zdaj pa sploh ne po tem neurju, pa dve tvoji bukvi je vrglo na mojo parcelo. Če sam ne moreš, bom jaz najel delavce, da pospravijo in ti zložijo drva, samo hudiča, greva že enkrat podpisat tisti usrani dokument, da dovoljuješ vpis v zemljiško knjigo!« je jezno rekel Juš.
Blaž pa je molčal, vrtel prazen kozarec, smrkal, in gledal nekam proti železniški postaji, kjer je videl ostarelega prometnika z rdečo kapo in loparčkom. Nenadoma se je nasmehnil in se spomnil, kako je svojčas tudi sam takole stopal sem in tja. O, takrat, je pomislil, takrat je tod mimo peljalo kar nekaj vlakov; zdaj trije, čez dan, pa nič več. Tovorni kdaj pa kdaj. Umira naša dolina, umira in mi tudi … Ta, ta pa … prekleti tečnež …
»Podpis, podpis, usrani podpis. Juš, sem ti rekel, vozi, ti samo vozi, samo ne me vlačit po uradih. Sit sem jih. Dobro, to bom še naredil. Tudi zato bom naredil, ker je bil moje oče s tvojim v dogovoru za tisto cesto čez našo senožet. In vi ste tam mimo od nekdaj vozili seno in drva, to ve vsa vas, ma papirji, ti pa …« je Blaž zamahnil z roko.
»No, gospa, lepo prosim, postrezite nam, gospoda bosta najbrž še eno pivce, meni dajte, šilce domačega in mineralno vodo, Blaž, kaj boš ti?« je samozavestno naročal Juš in potiskal po mizi sončna očala, mobitel in avtomobilski ključ. Pomenkovalca sta prikimala in nekaj odmrmrala, natakarica je rekla, da pa bo gosti sok z malo smetane, Blaž pa se je šobil in potem le rekel, da pa bo deci čistega, boljšega, janževca da bo.
»Kaj potem Blaž, danes je sreda, lahko skočiva v mesto. Samo podpiše in sva nazaj. Potem te lahko peljem na kosilo, da bo vse lepo zapečateno. Jutri mi pripeljejo še streho, trami so že, v glavnem še to, pred zimo, bom že notri, božič bom praznoval spet doma, ti rečem, bom ga. Stanovanje v mestu bova z ženo potem prodala in prišla sem živet. Nimaš kaj, naša kmetija je propadla, to se ve, drugi kosijo, vse sem uredil, no, saj to veš. Tudi tvoje kosijo drugi, tako je to prišlo zdaj,« se je razgovoril.
»Hudič, pa zemlja, dva metra jo bo zadosti. Mene je vlak odvlekel, vsi moji so pa že pod zemljo. Tako je, nimaš kaj. Ti si šel, vaši so se raztepli, kaj hočeš,« je zavzdihnil Blaž in odpil vino iz kozarca. Očitno mu je teknilo, saj je obraz spotegnil v zadovoljstvo, celo pocmokal je.
»No, Blaže, kako, potlej, a skočiva do notarke in do zemljiške knjige? Vse je pripravljeno, samo še tvoj podpis potrebujemo,« je bil Juš spet nataknjeno vsiljiv.
»Ja, pa ne morem tak,« je Blaž razširil roki.
»Pa kaj, zapeljem te domov, se urediš in greva, a?« je še kar vztrajal Juš.
»Ja no,« je vdano rekel Blaž in se odgnal od stola. Juš je plačal, vse pozdravljal in sta šla. Zunaj je že peklo in pehalo vlago po dolini.
Povsem pretresen je Blaž šel iz klimatizirane pisarne zemljiške uprave, kjer je mlada uradnica spogledljivo klepetala z Jušem, smejala se mu je, on pa se je s tresočo se roko podpisal in se rešil še ene parcele – ne le da je dovolil služnost, kar prodal mu je tisto parcelo, kar tako nenadoma …
»No, zdaj pa na kosilo pa na buteljko najboljšega. Pa ne samo ene, to je treba zaliti!« je Juš rekel in ga trdno prijel za ramo. Blažu se je zdelo, da zdaj pada nanj senca prednikov, ker tako po nemarnem razprodaja posestvo, lani gozd, predlani njivo, tisto lepo, za krompir, zdaj to …
Pozno popoldan je sedel pred gostilno in spet pil brizgance. Juš je že šel, nekaj vaščanov se je ustavilo, delavski vlak je že odtresel. Gledal je na tračnice in si mislil: če bi se kar ulegel, tamle za ovinkom, legel bi in … Nič nima več, hiša propada, penzija je … Dobro, zdaj sem spet dobil nekaj denarja, nekaj tisočakov. Popravil bom streho, hudič od neurja mi jo je kos odlomil. O, drugim je še slabše, je … Pa v gozdu, ki je še ostal, kaj je naredilo, bog se usmili. Vidiš, pa sem rekel, da bom dal posekat za drva in nekaj hlodov. Na, zdaj pa imam, zdaj bo drv, oho. Kaj mi bo vse to. Legel bi, potem bi imeli drugi te skrbi. Blaže bi bil pa v dveh kosih … Vlak, tisti večerni, tisti zadnji … Težka lokomotiva … Ko sem jo še sam vozil, trikrat na dan, oh. Potem, potem so rekli, da pijem, da … Moral sem narediti še neke tečaje in sem ostal prometnik tam čez. In se je pilo, žgane pijače, se je … Vsi so pili, vsi … Tekali smo sem čez do Jane, še stare, ta mlada, no, saj jih ima tudi ta že čez šestdeset … Mile jo je hotel za ženo, pa … Izbrala si je Korla, posestnika, ki pa je imel še druge in se je razdrlo. Potem je bil, kdor je bil.
Na, zdaj sem pa tu in žulim to brozgo na vse tisto vino po kosilu. Danes bodo hudički plesali, bodo ja. Vlak, vlak … Nazadnje sva se z bratom peljala na Jesenice. Zastonj seveda, kako pa drugače, mi železničarji. Pa je samo sedel in gledal, malo pil …. Zadnja najina vožnja, zadnja, na, pa je šel pred mano, rak … In je sedel in rekel, da je to cincanje z vlakom dolgočasno. Meni pa ni bilo, nikoli ne, tisto počasno prihajanje na postaje, pa tunel, tam je pa grmelo, da sem vedno zapiral okno v lokomotivi; tisto mi je pa šlo na živce. Hudič, je bobnelo, pa dolg je tisti tunel. In tale Juš, ta … Takrat, ko je šel, sem bil jaz samo vajenec. Spomnim se ga, veliko rjavo potovalko je imel, pa brado … Pa je šel na jutranjega, najprej do Jesenic, potem Avstrija, potem, kdo ve kod vse je bil, od tam pa v Italijo … Koliko sem jih videl odhajati, koliko sem jih sam peljal … Kdaj bo peljal moj zadnji vlak? Danes se mi zdi, da že trobi za ovinkom, rdeč, težak. In bi legel … Ne, ne, še bi rad videl, kako mi cvetejo slive, hruške, to pa ja.
Pomlad pred našo hišo … Pa koze, tri, to si bom omislil, da ne bom več kosil zadaj za hišo, naj popasejo. Za čez zimo, bom pa že natolkel sena, ni hudič. Da bi se trudil, no … Če bi pa le legel. Prekleto vino, vsak dan ti, ti kozarci in zijanje v televizijo v gostilni, doma pa toliko dela. Če pa ne morem brez vlakov. Moram videti, kako pride, kako zavira, kako speljuje. Moram videti, te vlake. Vlak, ja ja, je odpeljal je … že kdaj.

Bojan Bizjak