Ob branju se boste morda vprašali, kako bo dokončala pripoved o strahu, vendar ji je to zelo uspelo; preberite si, kako je to storila. Pomembno je, da ima pisec pred seboj jasen načrt, kako bo pisal in izpisal, dokončal zgodbo; struktura zgodbe in domišljen konec sta dve od ključnih prvin pisanja zgodbe.
V. K.

Strah in greh

»Strah je na sredi votel, okrog pa ga nič ni!« je opogumljala stara mama, kadar je bilo malih otrok strah, a je niso razumeli. Ivičin strah je izhajal že iz detinstva. Bilo je muhasto poletje; pogosto se je bliskalo in močno, oglušujoče grmelo, stara mama je rekla, da treska! Že sam pomen besede je imel strašljiv prizvok. Treska!
Na vrhu lesenih stopnic, ki so vodile v nadstropje, so bila vrata v kaščo. Tam, tik pod stropom, je bila pancerka, tako se je imenovala glavna električna varovalka. Napeljava je bila zelo preprosta, v hiši je bilo le nekaj žarnic in kakšni dve vtičnici. Kadar je grmelo, je v pancerki ostro škrtalo, se pogosto zaiskrilo, posvetilo zaradi previsoke električne napetosti. Tega se je Ivica bala; bilo jo je zelo strah! Saj otrok ne more razumeti zakaj, niti kdaj bo spet usekalo! Zmotno je bilo, da so otroke strašili z razlago: »Bog se krega, ker ne ubogaš!« Že tako boječ otrok postane ob tem še plašnejši. Strahu pred grmenjem se ni niti pozneje znebila. Zavidala je ljudem, ki so rekli: »Bolj ko treska, bolj uživam!«
Levo od vrat v kaščo so strme, škripajoče stopnice vodile na podstrešje. Podnevi so otroci radi zahajali tja gor in raziskovali pajčevinasto, prašno ropotijo, kakršna se kopiči na vsakem kmečkem podstrešju. Bilo je ogromno vsega, kajti hiša je bila velika in stara. Včasih se je vse shranilo – za slabe čase, so rekli, bog ve, kaj še pride. Razni rabljeni predmeti, črvivo orodje, preprosti pripomočki, ki so se poredko uporabljali; vse je našlo prostor na podstrešju.
Ivici je bilo okrog deset let, na poletno dopoldne je bila doma sama in sredi dopoldneva je na podstrešju nekaj votlo počilo. Bum! Samo enkrat. Prisluhnila je – nič! Morda je domača muca nekaj prevrnila? Ne, muca se je lagodno sončila ob zidu. Tudi naslednje sončno dopoldne so bili vsi domači na polju. Približno ob istem času se je znova zaslišalo – POK! Hotela je biti pogumna, saj se ni podnevi ničesar bala. Tiho je šla do vrha podstrešnih stopnic, vendar ni bilo zgoraj ne videti ne slišati nič! Najbrž se ji je samo dozdevalo. Nato je isti zvok slišala nekega popoldneva.
»Mama, a ste slišali, da je na podstrehi nekaj počilo?« je preplašeno vprašala mamo. Ta je bila zamišljena v svoje delo in ni ničesar slišala. Ker se je to potem dogajalo vse poletje in ker očitno ni nihče drug slišal nič, je postajalo Ivico vse bolj strah: kaj neznanega jo straši!? Kmalu si ni več upala zvečer sama iti niti v sobo spat, saj jo je bilo tako strah črne odprtine vrhu stopnic na podstrešju. Kar predstavljala si je, da bo nekaj planilo nanjo, jo zgrabilo za vrat in zadušilo. Mama je rekla, da ni nič, da si samo domišlja, ker ima tudi sicer precej bujno domišljijo! Tako je rekla …
Potem je začela nadlegovati ata, da bi naredil pokrov, nekakšna dvižna vrata na podstrešje. Rekla je, da piha dol in si izmišljala in utemeljevala tako dolgo, da je le uslišal njeno moledovanje. Iz desk je zbil skupaj preprosta dvižna vrata, ki so se dvigovala s škripcem. Bila so nerodna in nihče razen Ivice ni čutil želje po tem, da bi zapiral podstrešje. Sama je to storila vedno, dokler je bil še dan, da si je potem upala iti spat. A strah in zlomek imata dolge kremplje. Še vedno jo je kdaj čez dan prestrašil tisti neznani POK! Svetlejši ko je bil dan in bolj sončen, bolj zagotovo se je »strah« oglasil. Le kaj sem zagrešila, si je izpraševala vest.
Tedaj so otroci redno vsak mesec hodili v cerkev k spovedi k ostarelemu župniku in gospod kar ni odnehal spraševati, prebujati njihovo vest, dokler otrok ni priznal kakega nedolžnega greha! Tako takrat glodalo v njej: Kaj je moj greh?
Ko je ata praznoval god, mu je mama za darilo kupila škatlo napolitank, N o u g a t je pisalo na pokrovu, omamno so dišale po lešnikih. To je bil redek priboljšek! Vendar jih je potem, ko je vsak dobil dve napolitanki, oče pa štiri, odnesla v zgornjo hišo – njuno spalnico in jih odložila na okroglo mizo za posteljama. Tam naj bi bile varne dotlej, ko bo kdo prišel na obisk ali za kak poseben hišni dogodek; morda kot nagrada za opravljeno družinsko delo.
Ni bilo čisto tako! Ivica se je včasih, ko ji je bilo dolgčas in je vedela, da je ne bo nihče opazil ter je bila želja po čem sladkem le premočna, odtihotapila v spalnico. Previdno je zaprla vrata ter odprla škatlo. Kocke vabljivih, dišečih lešnikovih napolitank so bile lepo, tesno poravnane v vrstah. Nekaj jih je seveda manjkalo. Od tam je previdno vzela dve kocki, da skoraj ni bilo opaziti, vsaj verjela je, da ni, zaprla škatlo in jo pustila natanko v tistem položaju, kot je bila prej.
Po naslednjem »obisku« je ugotovila, da napolitanke skrivnostno izginjajo tudi brez njene navzočnosti. Oprezala je za leto dni starejšim bratcem Lovrom in razkrila – drugega tatiča! Seveda sta drug pred drugim dobro skrivala svoje početje, ker sta oba vedela, da bi vsak od njiju, s tem ko bi drugega zatožil mami, s tem izdal tudi sebe. Napolitanke iz škatle so hitro izginjale: najprej je bila načeta zgornja plast, nato srednja in že se je na dnu pokazala svetla povoščena praznina. Ivica se je zbala, da bo mama opazila in niti misliti si ni upala, kaj bo potem. Odločila se je, da ne bo več hodila po napolitanke. Smola je hotela, da sta se ravno takrat pred vrati srečala z bratom, Ivica se je tihotapila ven z napolitankama v roki ven …
»Aha, sedaj sem te pa zalotil! Atove napolitanke kradeš!« je zavpil brat tako glasno, da bi mama kjer koli v hiši morala slišati.
»Tudi ti jih kradeš, vem!« se je takoj postavila v bran.
»Ni res, ti jih kradeš, ne laži, v roki jih imaš, vidim, kar pokaži, priznaj!« je glasno vpil. Mama je slišala njun prepir; tudi sicer sta si bila pogosto v laseh.
»Kaj imata spet? Takoj pridita dol! Kaj podnevi iščeta tam zgoraj?!« Najbrž je zaslutila vzrok. Vzpela se je po stopnicah.
»Mama, glejte, napolitanke je kradla!« je vreščal Lovre v samoobrambi, jo potiskal naprej in njeno stisnjeno pest tiščal mami pred oči. Kocki v njeni dlani sta bili zdrobljeni in prepoteni od strahu, od vsega nepričakovanega hudega, a še vedno sta bili – napolitanki!
»Tudi on jih krade, vem, da jih!« je že v joku in obupu zacvilila sestrica, da bi se razbremenila greha.
»Kar poglejte, Iva jih ima v roki, ona jih krade!« je vztrajal. »Veliko jih je že pokradla!« Mamin jezni preblisk z očmi ni napovedoval nič dobrega. Poznala je slabosti svojih otrok, zato nabritemu Lovru ni nasedla na besede.
»Kaj pa ti? Si tudi ti kdaj jemal napolitanke iz škatle, a?«
»Nee, nisem!« je že slabo prepričljivo in tiše odgovoril ta.
»Aha!« je mama v trenutku dojela resnico, čeprav še ni bilo dokazov. Prijela je vsakega za eno uho ter ju potegnila po stopnicah dol do veže in rekla: »Tukaj bosta sedaj klečala! Ti za to,« se je obrnila do objokane Ivice, »ker ne bi smela brez vprašanja jemati napolitank,« to je bilo povsem razumljivo, »ti,« se je obrnila proti sinu, ki ni bil nič kaj pogumen več, »pa zato, ker vem, da lažeš!« Potisnila ju je na kolena, vsakega k eni steni. »Ko bosta premislila in spoznala svoj greh, torej, kaj je bilo narobe, lahko vstaneta in naj se vsak sam pride opravičiti atu in meni. Sta razumela? A ne prej kot čez pol ure!«
Oba poklapana in s solzami v očeh sta tiho prikimala. Zelo dobro sta razumela! Seveda ji je brat takoj, ko je mama obrnila hrbet, jezno pokazal jezik, ona pa njemu osle! Oguljene grčaste deske pod otroškimi koleni so imele močan vzgojni učinek!
To je bila vzgoja s pridihom strahu. Strah je sicer še ostal, tudi želje po skromnih in redkih sladkih priboljških. Večinoma pa generacija s takratno vzgojo in dobrimi zgledi staršev, pozneje ni imela ali nima težav s tem, kaj se sme in kaj ne.
Strah s podstrešja? Še nekaj časa ni miroval. Dokler – dokler ni neko dopoldne v poznem poletju Ivica zbrala dovolj poguma! Poiskala je krepko leskovo palico in se, če ne ravno pogumna, vsaj trdno odločena, da ugotovi, kdo ali kaj jo straši, previdno podala po škripajočih stopnicah na podstrešje. V eni roki s palico, v drugi z očetovo žepno svetilko in s pridržanim dihom. Počasi in natančno je od prvega kota naprej osvetlila vsak predmet ter obenem dregnila in tolkla s palico po vsem, kar je dosegla. Nič se ni zganilo, le prah se je dvigoval iz črvivih pajčevinastih lesov. Stopala je prek tramov, drezala, brcala v ropotijo, nič. Nič, niti slutnja niti občutek, da je kje kaj živega, nevarnega. Prišla je že do zadnjega kota na nizki poševni pajčevinasti podstrehi, kjer je bil pod pregreto opeko star rjast, pokrit pločevinast sod. Tedaj – POK! Pok, še preden je s palico udrihnila po njem! Srh jo je spreletel ob poku in od nepričakovanega razkritja. Skoraj sočasno je začutila tisti blaženi občutek pomiritve in zadovoljstva ob končnem razkritju tega strahu!
Bila je zgolj fizika – sončna toplota je segrela notranjost soda in prisilila zatesnjen pokrov, da se je izbočil in popoldne ob ohlajanju ga je vakuum potegnil navznoter. Z ihto in jezo je nekajkrat močno udarila po pokrovu, da se je ta s kovinskim truščem ukrivil, osvobodil spone in ropotaje zakotalil na tla. Posvetila je noter. Nič! Nič, razen temne praznine in čudnega rezkega postanega vonja po zatohlosti ni bilo v njem!
Šele tedaj jo je v podzavesti prešinilo spoznanje: strah je res votel, okrog pa ga ni nič! Torej – okrog je bil le star, prazen, pločevinast sod s pokrovom!ž

Minka M. Likar