Zato se prav prilega januarju, ko se ob domačem ognjišču pogovarjamo, obujamo spomine ali beremo. Če jo boste pozorneje prebirali, boste videli, da je vsa en sam monolog, vendar ni prav nič dolgočasna: ko beremo, pred nami živo vstajajo podobe in se spletajo zgodbe. Tudi monoložna kratka zgodba je lahko razgibano, privlačno branje.

V. K.

Dopoldan pod lipo

»Zdaj se bova lažje pomenkovala,« je rekel stari Tonc svojemu sogovorniku, tudi ostarelemu sosedu – spet sta se smela srečevati, oba dvakrat cepljena proti koroni. Najraje sta posedala pod lipo, zdaj ko je prvi vročinski val usahnil, in sta spet segala po žganju.

»Kje sva ostala, ah, da, govori naše stare matere, da. V zimskih večerih, ko je petrolejka metala luč po nas, ki smo se drenjali ob peči in na peči, takrat je stara mati sedla na stol, ki ga je še kot doto prinesla k hiši, in začela: ‘Tako je bilo. Bog se je ujezil in rekel, da mora potopiti ta svet. Mislil si je najbrž, da ni naredil vse prav, da se je nekaj pokvarilo. Videl pa je, da so se ljudje namnožili in da delajo vojske. Pa si je rekel, da bo svet potopil. In prišli so oblaki. Voda je lila z neba in jemala vase vse vasi in mesta. Pa si je Noe stesal ladjo in nanjo naložil vse živali, vse v paru. Tudi naša dežela je bila pod vodo. Samo en pastir se je rešil in ostal na Triglavu. Bile so silne vode, ki še danes odtekajo, zato v Savi nikoli ne zmanjka vode. In pastir pase divje koze po gorah, še danes jih pase. Nihče ga še ni videl, le njegovo piščal lahko slišiš, če si priden in ubogaš starše pa moliš,’ je končala.

Take je imela. Znala je brati in pisati in katekizme je prebirala. Tudi Sveto pismo. Največkrat ob mizi pod glavno lučjo v izbi, tako smo ji rekli. Mama in oče sta prebirala fižol, stara mati pa je žebrala iz Svetega pisma. Kako si otroška duša vse zapomni, kajne? Da, prav ste rekli Franc, prav. Otrok je prazen list, življenje ga popiše. No, včasih pa je naša stara mati le malo pretiravala s temi zgodbami. Morda nas je hotela namenoma strašiti, kaj vem. Vas dolgočasim? Ne, no potem bi še katero povedal, če lahko. Prav prav. Tisto o mlinarju, ki je kradel moko in se je zadušil z njo. Da, takšne si je izmišljala, takšne.

Spet je bil zimski večer, spomnim se, malo pred svečnico. Zunaj se je že vse tajalo, plundraste poti so bile, in steza, ki je vodila do mlina dol ob Savi, je bila kar dobro shojena. Nekajkrat sem šel z očetom do mlina. Bal sem se hoditi čez tisto brv, čez globoko zeleno vodo, čez jez. Tiste deske so vedno tako ječale, kadar je oče nesel žakelj pšenice ali ovsa. Mlinar je bil debel možakar z rjavim klobukom in velike brke je imel, vedno umazane od moke, pa nekakšen predpasnik je tudi bil prekrit z belimi oblaki moke. Rad sem pa poslušal tisto pesem mletja, to pa res. Kar sedel sem tam na klopi in poslušal ritem mletja. In mlinarica, njegova žena, suhljata in preklasta, je zajemala z lesenim koritcem z ročajem moko v zbirniku in jo presuvala. Vedno je delala molče. Ko je bil žakelj poln, je pristopil mlinar, vzel moko, jo presul skozi prste, tudi ovohal jo je in si prikimaval. Enkrat je kihnil, kakšen bel oblak se je naredil pred njegovim obrazom. Pa ravno sonce je posijalo dol v tesen in se poigralo z lebdečo moko. Potem je vrečo prislonil na noge, jo potežkal, nekajkrat potolkel z njo in jo spretno zavezal. Prislonil jo je ob trame in jo potolkel. Rad sem gledal te njegove običaje.

Oče je pa rad gledal ribe zadaj v jezu. Kar strmel je in jih gledal in gledal. Včasih je šel dol do Save in nam prinesel katero. Spoznal se je na te reči, na ribolov. Kako, če je bil tisti mlinar goljufiv? Ne, naš mlinar ne, slišalo se je pa, da je malo nižje dol ob Savi mlinar, ki rad zadrži moko tudi zase, ne samo tisto, ki mu pripada. Goljufal je kmete, na vse načine jih je goljufal. Tisti ni mlel, če so bili ljudje v mlinu, niti govoriti ni hotel z njimi. Le malo je govoril, kar je bilo pač treba. Ženo si je pripeljal iz drugih krajev, tam nekje z madžarskih ravnic. Tako se je govorilo. Tam je bil pri vojakih nekaj let in si jo je pripeljal. Njegov oče je bil še pošten in je mlin popravil, celo zajetje razširil in uredil dostopnejšo pot, da so lahko kar z vozovi pripeljali, sin pa, se ve, začel je goljufati. Vsi so se čudili, od kod mu denar za malo kočijo in dobre konje. Sena ni kosil, kar kupil ga je. In grdo navado je imel, da je konja pasel ob reki na tujih pašnikih. Kmetje so včasih zamižali na eno oko, ker so vedeli, da so na neki način odvisni od njega. Kaj, če se je res zadušil z moko? Ne, ne, tisti prevarant je končal drugače, uradno. Bil je ovaden in nekaj časa celo zaprt. Po prvi svetovni vojni pa se je odselil, ker so mu podrli jez in ukradli ob konja. Vojska pač. Čez nekaj let je nekdo kupil mlin, ga malo popravil, a dobička ni bilo, ker so kmetje začeli voziti pšenico drugam ali pa so jo zamenjali za moko.

No, zgodba naše stare matere je pa bila takšna, če jo smem povedati. Prav. Takole je bilo: Led se je lesketal zadaj na jezu. Mlinar je kadil pipo in gledal v led okovana drevesa. Ko je pokadil pipo, jo je otrkal, potem pa je šel noter in preštel vreče moke, ki jih je nakradel. Zadovoljno si je kimal in šel v kuhinjo, kjer je žena pripravljala močno zabeljene žgance. Po jedi je imel navado malo zadremati. In tako je bilo tudi tisti dan. Odložil je žlico in rekel ženi, da bo malo legel. Bil je pa tako kradljiv, da je moko spravljal tudi na podstrešje nad spalnico, kjer so bile že stare deske, vse načete od vlage. In tisto popoldne, ko je ravno premišljeval, kako se bo domenil s pekom za nov posel in kako bo na pomlad kupil novih oblek za ženo, so deske popustile in nanj so padle vreče z moko. Tako hitro je bilo vse skupaj, da niti zakričati ni mogel. Ta, ga je našla žena. Tekla je v vas pa h gospodu župniku, ki pa ni hotel priti, ker je vedel, kaj se v mlinu godi. Nekoč je bil tam, da se je domenil za mletje podarjene pšenice in prosa, in takrat je mlinarja tudi posvaril glede govoric. Pa ga je Bog tako kaznoval, ker mu ni nikoli bilo zadosti moke. Potem jo je imel polna usta.

No, takšne nam je pripovedovala naša babica. Kaj, da jo vseskozi omenjam kot staro mater? Da, imate prav, ker smo ji doma vedno tako rekli. In se ne čudim, da sem potem končal kot pedagog. Mislim, da sem imel to po njej, to vzgojiteljsko noto, ki jo je ona tako amatersko gojila, pa vendar. Na neki način nam je vcepljala spoštljiv odnos do pripovedi, ki mora biti tudi pedagoška, vzgojna. Ko sem nergal in nisem bil ravno pri volji, da bi naredil tisto, kar mi je bilo ukazano, me je stara mati, pa naj bo še naprej stara mati, vedno znala prepričati, da je dolžnost tista potrebna reč, ki ti ne uide. Če kaj, potem pijancev ni marala. Proti žganju, ki ga je varil oče, pa ni imela nič proti. Še sam sem pomagal oklatiti hruške, pobirati slive, pa tudi nekatera jabolka so bila primerna za kuhanje žganja. Pri tem je bil naš oče sila previden in natančen. Vse, kar je bilo nagnito, je izločil, sadje je opral in izrezal in izluščil pečke in peclje. Da, tako je naredil, tako. Vem, da nekateri kar zmeljejo sadje v mlinih, vem. Pravite, da ste to videli pri sorodnikih na deželi? Seveda, tako dela večina. A naš oče se je pozanimal za te stvari pri nekom, ki se je že dolga leta ukvarjal z žganjekuho in je bil znan po tem. No, ko je bilo sadje tako narezano, šele potem ga je zmlel in pustil kašo prevreti. Vsa družina je rezala in trebila sadje. Ko je bilo prevreto, pa je pripravil kotel, napeljal studenčnico za hlajenje – sam je naredil lesene žlebove, da je speljal studenček blizu hiše do kotla. Potem pa je tudi vso noč presedel ob kotlu in čakal, na tiste kapljice, ki so se pozneje spremenile v curek. Drva za kuho žganja je posebej pripravil. Še najraje je kuril z brezo, če jo je le našel. Nekaj žganja je odprodal, sicer pa ga je nakuhal več vrst: za namakanje zelišč, za domačo rabo, za borovničevec, za gospoda župnika, za staranje. Vse je sam postoril. V shrambi je naredil posebne police za steklenice in nanje napisal, katere vrste žganje je tam. Nekaj ga je razdal sosedom, nekaj pa sorodstvu. Naša stara mati ga je morda tu pa tam srknila, pri prehladu v čaju, pa ob pomladanskih delih, če se je spotila in je s hribov še vlekla mrzla sapa. Tik pred prvo svetovno vojno je oče zakopal dva steklena balona žganja, približno dvajset litrov. Preživela sta. Z bratom sta ga šla odkopat in ga prinesla domov. Tisto žganje je imelo poseben vonj, res. Kako se tega spomnim. November je bil.

Napravljali smo listje za stelj živini, ki jo je oče spet dokupil. In ko je odmašil zelenkast balon – zamašek je bil zalit z voskom, je zadišalo po vsej izbi, pa kako! Oče se je kremžil in si obliznil spodnjo ustnico. Mama je podstavila steklenico z lijem, oče pa je prav počasi nagnil balon in curkal žganje v steklenico. Sedel sem na klopi in gledal ta ceremonial. Čudil sem se penjenju žganja in tistemu posebnemu zvoku. Ko so bile steklenice polne, jih je oče preštel. Kimal si je in si praskal sivo ščetinje brade. Popravil si je klobuk in mami ukazal, naj prinese kozarčke, da bodo nazdravili miru in Kristusu v kotu. Pa smo res, še stara mati so ga srknili in se pred tem pokrižali, da. Oče je potem zahteval še en kozarček, trdeč, da je eden komaj kaj zalegel, da morata biti dva. Po drugem je pocmokaval in govoril, da je Bog dal take pijače, da okrepijo duha. In potem je kar sam začel recitirati Prešernove pesmi. Veliko jih je znal na pamet, veliko. Tisto pesmarico je rad jemal v roke in jo prebiral. Včasih se mu je potočila solza in je od ganotja zastokal tam ob zapečku. No, bral je tudi druge stvari, še najraje časopise, knjig manj. Tu in tam se je katere polotil, vendar ni imel potrpljenja. Menil je, da si preveč izmišljujejo, da je življenje drugačno, kot pa je v knjigah. Pesmi, te so ga nekako bolj privlačile. Tudi Gregorčiča je bral, tudi. Pa Vodnika, da. Mama je raje brala romane, če je le utegnila. Iz časopisov si je izrezovala kuharske reči in praktične nasvete. Spravljala jih je v debelo mapo, kjer je shranjevala tudi nekatere račune. Računanje, to je bila njena strast. Vedno je preračunavala stroške kmetije in sta se včasih z očetom tudi sporekla. Oče je bil v teh rečeh bolj površen, kar zaokrožil je številke. Zanj je bilo vse nekako sto, dvesto, na ta način je on računal. Saj ne da ni znal računati, daleč od tega, a je bil bolj praktičen, ne tako dlakocepski kot mama. Ona je hotel imeti vse razvidno, vse urejeno. Kaj, a da o starem očetu še nisem nobene rekel? Ah, naš stari oče, veste … Da, žganje, žganje ga je pokopalo, zato je bila stara mati tako zagrizeno proti tem rečem, zato,« je prikimal Tonc.

Še ves dopoldan sta mrvila zgodbe in pripivala staro žganje, ker je zunaj deževalo in odžiralo pripeko.

Bojan Bizjak