Avtorica v tej zgodbi o ubožnem človeku s prizorom zatajitve potrka na našo vest, sram in sočutnost, občutja, ki pogosto ugasnejo v vsakdanjem ritmu življenja. Pa vendar, koliko je vredno, če človekovo srce še vedno zazna stisko in nesrečo drugega in mimoidoči brez pomisleka ali odvečnih vprašanj stisne kovanec prosečemu v dlan. To je pravzaprav portretna zgodba, ki prebuja človekovo občutljivost.

V. K.

Sram

V slovarju sem prebrala, da beseda sram pomeni neprijeten, neugoden občutek, ki nastane iz zavesti o neprimernosti, nečastnosti nekega dejanja, dogodka, spomina. V tej zgodbi, ki vam jo bom povedala, gre prav za to. In še za več. Gre za zavedanje nemoči, prizadetosti in bolečine, ki prebudi v človeku občutek manjvrednosti, nevrednosti, nepotrebnosti, nekaj, kar ga notranje razvrednoti in zaradi česa postane drug človek. Zasramovan in zaznamovan. Pa ne bi smelo biti tako.

Nestl smo ga klicali, kako mu je bilo v resnici ime, nam ni bilo znano. Nisem še hodila v šolo, ko je pričel zahajati k nam domov. Da je popravil in zašil opremo za našega delovnega konja, kar je bilo pač potrebno. Za to delo je bil mojster, imel je vse pripomočke, s katerimi je šival in obdeloval staro, trdo usnje. Predvsem jermeni so se radi potrgali pri težkem delu in vlečenju tovora, bremen in prav to je Nestl s svojimi spretnimi rokami in znanjem spravil v red. Do naslednjega leta. Ta dela je opravljal največ pozimi, ko je konj počival in ga nismo vpregali za delo. Morda kdaj, da je pripeljal drva iz gozda, če je bila dolga zima in je zmanjkalo kurjave.

Ni bil iz naših krajev, govorica in naglas sta izdajala, da je od drugod. Z gorenjskih koncev ga je pot zanesla v našo dolino. S trebuhom za kruhom je odšel v svet, še rosno mlad, nam je nekoč povedal. Samo to in ničesar več. Bil je tih, redkobeseden, zadržan, leta so mu obtežila ne le telo, tudi v dušo so sedla in v srce. Včasih pa se je spozabil in na glas zavriskal. Takrat, ko je iz radia zaslišal napev kakšne domače ljudske pesmi, ki jo je poznal. Ni pel zraven, kot je bilo v navadi, temveč je ob napevu narahlo požvižgaval in tako spremljal melodijo.

Stanoval je na drugem koncu vasi, v veliki večstanovanjski hiši, ki je bila v lasti takratnega zadružnega posestva. Tam je imel svojo sobo in v njej vse svoje premoženje. Tisto, kar je imel. Še celo svoje staro kolo je spravljal zvečer tja notri, na varno. Nekoč sem bila tam, mama me je poslala ponj. Dolgo sem trkala, preden je odprl in še to samo toliko, da sem z očmi zaobjela notranjost prostora. Oster vonj slabega zraka mi je šinil v nosnice in s pogledom sem uzrla velik nered, ki je vladal v prostoru. Ni mu bilo prijetno, da sem prišla, in na hitro me je odpravil. Da pride takoj, ko bo utegnil, je bilo vse, kar mi je dejal. Ko se je naslednji dan pripeljal naokrog, je bil precej zadržan, kot da mu ni prav, da sem videla, kje živi. Kot bi ga bilo sram, sem doumela kasneje, ko sem razmišljala o tistem času.

Leta so minevala, jaz sem odraščala, Nestl pa se je staral. Konja smo prodali, kupili traktor in ni bilo več potrebe, da bi prihajal v naš dom, da bi šival, popravljal komate, jermena, uzde, kot nekoč. Pa se je vseeno večkrat oglasil. Da bi pregnal dolgčas. Mama mu je velikokrat dala jesti in nikoli se ni branil. Hvaležno je pojedel vse, kar je bilo na krožniku, in včasih sem imela občutek, da je bilo premalo, da je bil še lačen. A bilo ga je sram, da bi rekel za več. Njegova oblačila, nekoč čista, so bila ponošena, na sprednjem delu je bilo videti umazane sledi hrane, tudi bril se ni več redno. Zobje so mu izpadli in težko je žvečil, zato mu je mama največkrat ponudila juho, meso pa zavila v papir, da ga je odnesel s seboj. Doma si ga je potem verjetno po svoje narezal in pripravil, med ljudmi pa skrival svojo zadrego, svoj sram.

S kolesom se je še vedno rad vozil. Kam je odhajal v zgodnjih jutranjih urah, ne vem, a redno sem ga srečevala na svoji poti v šolo. Jaz proti mestu, Nestl dalje proti vasi, vsak s svojim kolesom, v svojo smer. Še danes ga vidim: njegovo pokončno držo, sivozelen plašč, ki mu je segal čez kolena, na glavi klobuk s širokimi krajci in žvižg iz brezzobih ust. Včasih pa je z eno roko celo dvignil svoj klobuk in glasno zavriskal. Za dobro jutro! Samo on je bil takšen. Enkraten in neponovljiv. Nepozaben.

Potem pa se je zgodilo. Tisto, kar se ne bi smelo. Nikoli. Ker ni bilo prav.

Bila sem pripravnica na takratni občini, na oddelku za splošne zadeve. V pristojnost te službe je spadalo tudi izdajanje nekakšnih »dovoljenj« za prosjačenje. Da, prav ste prebrali. Tisti, ki ni imel ničesar, ki ni imel denarja, je moral to svojo sramoto prijaviti pristojnemu uradu. In ta mu je, ko je proučil njegovo prošnjo ter preveril dejstva in okoliščine, takšno dovoljenje tudi izdal. Ali pa ne. Odvisno. To dovoljenje je dajalo določeni osebi pravico, da je na raznih shodih in javnih prireditvah, srečanjih, ob različnih praznikih, prosila – prosjačila ljudi za denar, za drobiž, za miloščino. Groza me je danes pomisliti na to, kakšno ponižanje je moral človek v ta namen prestati. In kako sram ga je moralo biti!

Sedela sem za mizo v sprejemni pisarni, ko je vstopil. V svojem dolgem, starem sivozelenem plašču, edinem, ki ga je imel. Iz shujšanega obraza so se iz globokih jamic zazrle vame njegove ugasle oči. Spoznal me je! Vedela sem, po kaj je prišel, zakaj je tukaj. In oba sva v trenutku čutila enako. Jaz sem bila v hudi zadregi, njega je postalo strašansko sram. Bil je ponižan do skrajnih meja svoje duše. Še huje – zasramovan.

Dovoljenje je bilo že pripravljeno in potrebno mu ga je bilo samo izročiti, vročiti. Uslužbenka, ki je sedela za sosednjo mizo, je z rokami segla v mapo, ki je ležala na mizi, in mu ga izročila. Nestl je njegov prevzem potrdil s svojim podpisom v evidenčno knjigo. Ves čas je svoj pogled umikal drugam in tudi jaz sem se trudila gledati skozi okno. Nihče od naju ni spregovoril. O čem neki bi? Naj bi ga vprašala, kaj počne tukaj? Kako se ima? In kaj bi mi naj odgovoril? Mi izrekel besede, ki jih je človeku najtežje izreči: da nima…

Nestl je z dovoljenjem v rokah za trenutek obstal, dvignil oči in pogledal proti moji mizi, kot da bo nekaj rekel. Pa ni. Samo obrnil se je in svojimi okornimi nogami odšel skozi vrata. Kar odneslo ga je. Tudi jaz sem ostala brez besed.

Sodelavka je v trenutku, ko ga ni bilo več v pisarni, vstala in hitela odpirati okno. »Ko bi se vsaj umil in preoblekel …« je komentirala svoje dejanje. »Ga ne poznaš, sem videla, da je s tvojih koncev?« je še vprašala.

»Samo na videz,« sem se zlagala in s tem odgovorom zatajila vse tisto, kar sem vedela o njem. Vse obiske, vse delo, ki ga je opravljal pri nas doma, vse dobro, kar je naredil … Pa saj ne bi razumela, karkoli bi ji povedala, sem se tolažila v sebi, a neki notranji občutek me je opozarjal, da nisem ravnala prav. Ker me je bilo sram, da sem ga poznala!

O žalostnem dogodku tistega dne sem doma povedala mami. Tudi njej je bilo hudo. Proti večeru, ko je opravila svoje delo, se je s kolesom, na katerega je naložila oblačila in hrano, odpeljala do njega.

»Hudo je z njim, zelo je propadel in tudi zdrav ni,« mi je poročala o svojem obisku. »Sosedje so obljubili, da mu bodo pozimi kurili in mu dajali hrano.« Nato pa dodala: »Veš, vpraša starost, kaj je delala mladost?« Besede so mi zvenele podobno kot tiste, ki mi jih je večkrat rekla v poduk: »Kakor si boš postlala, tako boš ležala!« Zapomnila sem si jih, čeprav jim takrat še nisem čisto verjela in jih tudi ne razumela. Danes jih. Še kako dobro.

Usoda moža, ki ni imel na stara leta nikogar in ničesar, mi je ostala zapisana v srcu. Kadar vidim koga klečati na ulici, ko svojo odprto dlan ponuja vbogajme, se spomnim nanj. In dam. Brez odvečnih besed, brez komentarja, brez pripomb, vprašanj, zakaj to počne. Vsi bi morali dati in ne bi bilo treba – nikomur klečati!

Marija Deželak