Čeprav je pripovedno gradivo spretno literarno upovedeno in je zapisano kot zgodba, deluje kakor sveže, neposredno avtentično avtoričino spominjanje. Ta pripovedna živost brez distance prinese zgodbi veliko dinamike in privlačnosti. Spomini na nekdanje odmaknjeno otroštvo, na življenje, ki se zdi danes trdo, nekoč pa je bilo nekaj vsakdanjega. Toda – morda pa je prav zaradi vseh težkih dni in ur dobilo svoj čar in lepoto v pripovedovalkinih odraslih letih, potem ko je postalo lažje in prijaznejše. Preberite si zgodbo, izvabila vam bo smehljaj na obraz.

V. K.

Moja zgodba

Minka M. Likar

V času mojega ranega otroštva so me starši najbrž imeli radi, a ne tako, da bi bila jaz to ljubezen tudi občutila. Že to, da sem se rodila nenačrtovana, veliko pove. Namreč, imela sem petnajst let starejšo sestro! In mami je bilo že krepko prek štirideset let, ko sem prijokala na svet. Postrgavček, so se muzale sosede. Takrat nisem razumela, kaj to pomeni. Ker so se smejali drugi, sem se tudi jaz; tiste redke trenutke sem imela občutek, da sem pomembna!

Oče je bil veliko zdoma. Vračal se je le za konec tedna, utrujen in ves poraščen. Zaudarjal je po smoli, po lesu, po zemlji. Seveda sem ga težko pričakovala, in ko je prišel, sem mu silila na kolena. Mimogrede me je stisnil k sebi, rekel, da sem medtem zrasla, potem me je nagajivo »pobradal« z ostro kocinasto brado in me postavil na tla. Včasih bi mu bila želela kaj povedati, ali ga vprašati, kar sem prej vse dneve v osamljenosti pripravljala. Večinoma mu vsega, kar sem hotela, nisem mogla povedati. Mama je bila glavna; postavila se je med kuhinjska vrata in gostobesedila. Oče je sedel ob krušni peči, ves koščen, in jo gledal, kimal, a vedela sem, da jo je komaj kaj poslušal. Govorila mu je predvsem o delu, o tem, kako se sama muči, kaj vse bi bilo treba postoriti doma, česa vsega ji primanjkuje.

Takrat je bila starejša sestra že zdoma. Med nama je bila prevelika starostna razlika, da bi si bili blizu. Bila je lepo dekle, bistra in najbrž naveličana maminega tarnanja in priganjanja k delu, molitvi in tega, da jo je imela vedno na očeh. Proti mamini volji se je preselila v mesto k sorodnici. Našla si je službo, tudi prijaznega fanta. Mlada se je poročila. Tako sva se še bolj odtujili. Kadar je prišla na obisk, jo je mama še vedno zasipala z nasveti in tožila, da je za vse sama …

In se je res prehitro, nepričakovano zgodilo, da je bila za vse sama! Oče, ki je že pred tem ves čas pokašljeval, bil bledoličen, nezdrav, je zbolel – in umrl. Tisto je bil zame grozen čas, ko je bil bolan doma. Ležal, hropel ter kadil je in spal tudi podnevi. Kako bi mu bila rada pomagala, se vsaj stisnila k njemu. Nabirala sem mu rože na travniku, da bi ga razveselila, a me je le odrival stran. Najbrž je imel hude bolečine in ni želel, da ga gledam takšnega. Govoril je, da je samo utrujen in da bo že bolje.

Potem ko ga ni bilo več, je bilo doma kot v puščavi. Mama se je zaprla vase, jokala, žalovala. Pogosto je kje obsedela, s sklenjenimi rokami, zamaknjena, morda v molitvi, morda le v apatiji in strahu pred revščino. Nekaj malega denarja je dobivala po njem, vendar ne dovolj za najino preživetje. Pričela je pritiskati name, da bom pač morala tudi sama kaj zaslužiti, da sem že dovolj velika. Dasi sem bila majhne rasti, drobižasta, kot so rekli takrat.

Mala kmetija – bajta, ki jo je mama podedovala po starših, je bila potisnjena v breg na koncu dolge doline. Kar je bilo ravninskih njiv in travnikov, so bili last soseda, posestnika. Vse ostale male domačije, kot je bila ena izmed njih tudi naša, so imele v lasti obronke in laze više po bregovih ali v osojnih grapah. Zemlja je bila slabo rodovitna, tudi jo je bilo premalo za preživetje. V hlevu sta bili kravi, v svinjaku do zime prašiček, ki je skoraj ves čas krulil. Morda lačen, morda mu je bilo samemu dolgčas. A mama kot hišna gospodarica je bila ponosna na svoje imetje. Pogosto je ponavljala, da je sreča in da nekateri niti tega nimajo!

Z mamo sva bili odtlej seveda še bolj sami. Nisva se kaj prida pogovarjali. Ko sem se vrnila iz šole, sem se morala takoj preobleči, nato me je že čakalo skromno, a okusno kosilo. Potem je mama začela naštevati, kaj vse morava narediti tisto popoldne. Ker ni bilo doma nič drugega kot cizovnik, samokolnica, in mali lojtrnik za samotežno vožnjo krme, sena, je bilo treba dobiti na posodo soseda s konjsko vprego – za oranje, spravilo drv in krme iz oddaljenega gozda in senožeti. Kar veliko je bilo opravil, ki jih nisva zmogli sami. Potem, ali že vnaprej, je bilo treba vse odslužiti z dninami. Pri enajstih letih sem morala enako kot druge dninarice hoditi plet na njihove njive. Tudi k žetvi me je mama vzela s seboj. Kolikokrat sem skrivaj jokala, ker sem bila žejna, utrujena in včasih tudi lačna. Pogosto edini otrok med starejšimi, opravljivimi ženskami, dninaricami!

Doma me je mama »vpregla« v cizovnik, ona pa je zadaj potiskala z vilami, da sva spravili nekaj gnoja na njivo, ali pripeljali kurjavo. Kako me je bilo sram, če naju je po naključju kdo srečal in se pošalil, da sem dober konjiček!

V šolo sem se vozila z nerodnim očetovim moškim kolesom. Osemletko sem uspešno dokončala in še preden sem dopolnila petnajsto leto, se je mama v najbližjem podjetju dogovorila, da me vzamejo na delo kot vajenko. Izračunala je, da bo več zaslužka, kot če bi ostala doma. Na začetku sem bila nekakšna kurirka. Prenašala sem vzorce kovinskih polizdelkov iz oddelka v oddelek, po stopnicah gor in dol. Na koncu izmene sem bila zelo utrujena. A mama je komaj čakala, da sem ji potem pomagala pri delu doma. In vsak mesec prinesla domov plačo! Pozneje so me premestili k stroju. Vendar je bilo delo stoječe in noge so me zelo bolele. Potem so objavili, da omogočajo mladim večerno izobraževanje, da bi lahko v službi napredovali. Vsa vesela sem s to novico prišla domov. Mama je bila takoj proti temu, češ, da ni govora! Ker je doma preveč dela in me potem še popoldne ne bo doma. Bila sem še mladoletna, zato se nisem mogla odločati brez njenega dovoljenja.

Nekoč sem bila pri prijateljici sodelavki, ki je imela doma v sobi toaletno mizico, na njej je bilo polno kozmetike, ter dvoje ogledal, da si se lahko videl tudi od strani. Strmela sem v vso to lepoto, ona se je smejala in mi rekla, da se bova obe naličili. Naličila me je, da sem se sama sebi in njej zdela lepa! Ko sem odhajala, mi je podarila kar nekaj ličil in krem. Vendar sem si obraz spotoma umila v studencu, nisem si upala priti naličena domov.

Vsako nedeljo sva z mamo šli skupaj peš v cerkev. Tisto jutro sem veliko prej vstala ter se prvič naličila za v cerkev. Malo sem na poti zaostajala za njo, da ne bi opazila. Najbrž se ji je zdelo sumljivo, počakala me je in pogledala od blizu. Kar sapo ji je vzelo, ko me je videla. Ukazala mi je, da se v prvem studencu umijem in obrišem obraz! Kajti ne spodobi se hoditi v cerkev – takšna! Takrat sem se ji prvič postavila po robu in jezno zakričala, da ne bom več šla v cerkev, ampak domov, če mi ne pusti biti lepa! Malo je pomislila, dolgo zmajevala z glavo, nato pa rekla, da se bajtarskim deklinam ne spodobi mazati po obrazu.

In sva šli naprej.

Pri osemnajstih sem se na pobudo sodelavcev odločila, da grem delat vozniški izpit. Že prvič sem ga naredila! Prihranjenega sem imela že nekaj denarja, kupila sem si avto, starega fiata. Malo pozneje sva z mamo kupili prikolico za avto in odtlej je bilo lažje. Ni bilo več treba ves čas prositi na posodo prevozov in hoditi v dnino. Čeprav so bile poti slabe, sem se dodobra izurila v vožnji.

Pozneje sem se odločila za dopisno šolo, čeprav je mama tudi takrat močno nasprotovala. Bila je večji strošek in pot mi je vzela dosti več časa, saj sem se morala voziti v mesto. Tudi to sem v nekaj letih uspešno dokončala. Kmalu sem dobila boljšo službo.

Ko se sedaj oziram nazaj … sem pravzaprav srečna, da sem postala toliko odločna in samostojna, da sem si upala zastaviti cilje in jih uresničiti.

Sedaj že dolgo živim v mestu. Odkar živim sama, je postalo moje stanovanje preveliko. Imam tudi balkon, od koder je lep pogled na park in je okolica dokaj mirna. Kljub temu me včasih razžira samota. Tako je pač. Potem razmišljam, da sem kljub vsemu v življenju uspela in sem zadovoljna, optimistična. Veliko je bilo težkih trenutkov, garanja, pomanjkanja. Sedaj živim dobro, umirjeno in skoraj v obilju. Svoje zemlje nimam, a imam v najemu vrt, kos zemlje na robu mesta. Vrtičkarji, nam pravijo. Kar tekmujemo, kdo bo imel lepše urejeno in bo pridelal več zelenjave in imel lepše cvetje. Meni je lažje, ker sem zrasla na zemlji in se v mladosti naučila vsega. Po srcu sem še vedno kmečki človek. Vedno opazujem naravo in spremljam njena dogajanja v vseh letnih časih.

Ko pridejo težave, vsak jih ima kdaj, ne obupujem. Vedno rečem: me prav zanima, kako se bo zadeva razpletla. Čas poskrbi, da se vse nekako uredi. Priznam, prav veselim se vsakega novega jutra! Včasih me osreči kak znanec s prijaznim pozdravom, besedo. Včasih le pogled ven, med krošnje zelenih dreves ali na moj vrt, ki mi vrača, kar mu tudi sama z ljubeznijo – in fizično – dajem.

Če hočeš preživeti lep dan, pravijo, je prvi pogoj, da zjutraj vstaneš z desno nogo in dobrovoljen! Vsako jutro se za svoje boljše počutje tudi uredim in malo naličim.

Saj sem vendar ženska!

Minka M. Likar