Pismo

Hladno novembrsko jutro se je že prevesilo v dopoldan. Neprijazna megla je vztrajala nad spokojno poznojesensko pokrajino.

Po koreninasti poti, prekriti z odpadlim listjem, je hitela žena srednjih let z večjo torbo v rokah. Previdno jo je stiskala k sebi, kot bi prenašala v njej dragocen zaklad. Pravzaprav je morala biti, ko je hitela navzdol po mokrem namazanem kolovozu, zelo pazljiva glede na to, kaj je nosila v stari, že rahlo oguljeni torbi.

Tistega jutra je kot navadno vstala zgodaj. Pripravila je zajtrk za hčerko, ki je nato odšla v šolo. Zatem je opravila pri živalih. Pri krmljenju volov in dveh krav ji je pomagal mož, ona je le pomolzla ter nahranila pujsa, zajce in njene pridne kokoši, ki so nesle lepa debela jajca. Kako skrbno jih je pobirala v gnezdih na seniku in kokošnjaku, da jih bo tega dne lahko prodala v pekarni na trgu v dolini. Prijazno lastnico so poznale vse gospodinje iz okoliških vasi in marsikatera se je odpravila na pot, ki jo je zdaj merila ona.

V mislih se je že pripravljala na bližajoči se december. Miklavž bo kmalu prišel. Kako rada bi kaj lepega kupila hčerki, ki se je pridno učila. Tudi za božič si je želela nečesa novega in svetlečega se, da ne bodo veje na smreki krasili vedno le bomboni in trdi, okrogli piškoti. Ugotovila je, da ji mož ne bo mogel pomagati z denarjem, saj je šel izkupiček od lesa in živine za nov voz in davke, ki niso bili tako majhni, čeprav njihova kmetija ni bila med velikimi.

Včasih ji je mlajša sestra, ki je živela v Nemčiji, poslala kakšen šelesteč bankovec kar v pismu. Spretno ga je znala vriniti med papir in vedno je bila dobrih rok.

V otroštvu sta si bili najbolj blizu kot najmlajši izmed osmih otrok. Večkrat sta naredili kakšno neumnost in si kot dobri zaveznici vedno pomagali iz zagate. Predvsem pa sta znali skupaj najlepše prepevati. S tem sta polepšali vse dni, še posebno pa različne praznike.

Prekmalu sta odrasli. Življenje po vojni nikakor ni bilo rožnato, zato se je njena najljubša sestra odločila za delo v tujini, tja pa je odšla še iz nekega drugega razloga. Tam je že nekaj let delal njen fant. Tako so se njune poti razšle, a povezani sta ostali z dolgimi pismi.

Kot bi bilo včeraj, se je spominjala tistega sončnega pomladnega dne, ko jo je pospremila do železniške postaje. Po licih so jima tekle debele solze slovesa. Meri ji je obljubila, da prideta z Ivanom zagotovo na obisk za božične praznike. Tudi on je pogrešal domovino, saj je to začutila med besedami v njegovih pismih, polnih ljubezni in domotožja.

 Tistega leta sta res obiskala domače. Bilo je snidenje, polno topline, in to ji še zdaj pogreje dušo, kadar se spomni prelepih skupnih praznikov.

»Bog ve, kdaj mi bo spet pisala?« je pomislila.

Nazadnje ji je pisala za god, zdaj pa mora kupiti voščilnice, da bo lahko pravočasno oddala praznično pošto. Pismonoša je obiskal njihovo vas le dvakrat na teden.

 »Morda pa le prihranim toliko, da bom hčerki kupila knjigo, ki si jo tako želi, in nova oblačila tudi potrebuje. Za praznično peko bomo marsikaj potrebovali. Najbrž bom zbrala dovolj denarja. Saj bo šlo,« si je prigovarjala.

»No, še pri zobozdravniku sem naročena. Da mi le ne bi zdaj izpulil kakšnega zoba!« jo je zaskrbelo.

Poti skozi gozd je bilo konec. Prispela je v dolino. Na postaji ob potoku je manjša skupina ljudi že nestrpno pričakovala avtobus, da jih odpelje do trga. Nikogar ni poznala, oni pa so jo prezirljivo merili z očmi in se po tiho nasmihali ob pogledu na čudno torbo, ki jo je nosila.

Kmalu se je skupaj z njimi povzpela v hrumečo pločevino in odpeljali so se.

 Njene misli so bile še kar doma: »Najbrž bo naša teta skuhala kosilo, saj sva se zmenili. Do zdaj sva si vedno pomagali in se dobro razumeli. Kupila ji bom piškote. Tiste dolge, rumene, ki jih ima najraje.«

Vožnje je bilo konec. Vzela je torbo in se napotila med visoke urejene hiše. Rada je hodila med trgovinami in si jih ogledovala, a še rajši je imela domačo vas.

Najprej se je odpravila do pekarne. Prodaja jajc ji je kar dobro uspela, zato je kupila piškote za vse.

Zunaj je nato preštevala dinarje. Čeprav je dobro opravila, skupaj s prihranki vseeno ni bilo dovolj denarja za vse, kar je želela kupiti pozneje v decembru. Pač danes ne bo veliko zapravila. Najbrž bo morala pot v dolino še nekajkrat ponoviti. Hrepeneče se je ozirala v izložbe z okraski, ko je hitela proti ambulanti.

                                                        ***

Močno jo je bolelo, ko je stopala navzgor po znani poti. Še bolj pa jo je bolelo nekaj drugega, saj ji je bilo jasno, da z želenim nakupom pred Miklavžem najbrž ne bo nič. Vsemu varčevanju navkljub ji je ostalo premalo denarja. Še dobro, da na skritem mestu dišijo slastna rdeča jabolka. Bo pa malo skromneje, kot je bilo navadno. Kako je kljuvalo v ustih in srcu! Na trenutke ji je postajalo slabo in komaj je prišla do vasi na vrhu hriba. Noge so postajale čedalje težje.

Naslonila se je na hišo ob poti, tedaj pa jo je zagledala sošolka.

»Kaj je s teboj? Ti je slabo?«

Le nemo je prikimala.

»Pridi, skuhala ti bom čaj in si boš malo odpočila!« jo je povabila v hišo.

Na klopi v topli dišeči kuhinji ji je kmalu postalo bolje. Prav prijetno sta poklepetali in dan se je že krepko prevesil v popoldan, ko je hodila mimo domačih njiv.

Hčerka jo je opazila in ji pritekla naproti skozi sadovnjak.

»Si mi kaj kupila?« je radovedno vprašala.

»Seveda. Prinesla sem ti piškote, drobno knjigo in v torbi imam še nekaj drobnarij, ki jih res potrebujemo.«

Opazila je svetlobo hvaležnosti v otroških očeh in kar milo se ji je storilo ob spoznanju, kakšno razočaranje bo sledilo na Miklavževo jutro.

Stopili sta v hišo. Na polici pri oknu je zagledala belo ovojnico, ki je zjutraj še ni bilo tam.

»Poglej mami, danes je prišlo pismo zate!« je zažvrgolela hčerka.

»Nismo ga odpirali, je pa trdo in malo težje,« je pristavila teta.

Ko je prijela ovojnico v tresoče se roke, je takoj prepoznala njej tako ljubo pisavo. V desnem zgornjem kotu sta se bleščala znamka in poštni žig nemškega mesta.

Vzela je nožek in previdno zarezala po robu na vrhu pošiljke. S prsti je povlekla malo trši pisemski papir. Med prepognjenimi listi se je nekaj zalesketalo. Zagledala je bankovce in srce ji je kar zaigralo od nenadne sreče. Ampak največji zaklad so bile zanjo sestrine besede. Začela je brati. Bili so pozdravi, običajni opisi življenja in vprašanja. Na koncu je pisalo: »Upam, da boš pismo dobila, poslala pa sem ti tudi paket z oblačili. Sporoči mi, ko pride! Lepo te pozdravlja tvoja sestra Meri.«

 Debele solze presenečenja in veselja so ji stekle po licih. Postala je neizmerno lahka, z ramen je padlo težko breme skrbi. Svet je postal kar naenkrat lep in dan podoben prazniku.

»Takoj jutri ji bom odpisala in se ji toplo zahvalila za dobroto,« si je obljubila.

Tistega decembra je bil Miklavž nadvse radodaren. Hčerki je prinesel več sladkarij, knjige in še dovolj toplih oblačil.

Za božič pa se je na smreki poleg jaslic zableščalo tudi precej novih okraskov in vesela ubrana pesem se je oglasila v skromnem domu na sveti večer.

Marija Bajt