Krokozmija (Crocosmia) je trajnica, ki s svojo barvitostjo in obliko cveta prinese na naše vrtove poletno živahnost in ognjevitost. Ima suličaste liste, ki so podobni listom, sibirskih perunik, cvetovi so živo rdeči, oranžni ali rumeni. Rastlina izvira iz Južne Afrike, kjer krokozmije rastejo med travo na vlažnih odprtih rastiščih.

Ima čebulaste gomolje, ki jih sadimo aprila, tako kot kane in dalije. Tiste, ki kupimo v lončkih, pa lahko sadimo vse leto. Rastlina uspeva na soncu, v vlažnih, a dobro odcednih tleh. Iz podzemnih gomoljev spomladi izraščajo suličasti listi. Včasih so krokozmije jeseni izkopali in čez zimo shranili na mestu, kjer ni zmrzovalo. Danes to ni več potrebno, razen na zelo izpostavljenih legah in pri občutljivejših sortah. Predvsem moramo paziti, da so tla dovolj odcedna, da čebulasti gomolji pozimi ne zgnijejo.
 

JESENI TUDI LEPI PLODOVI

Iz šopa listov izraščajo cvetna stebla, ki od sredine poletja naprej na koncu nosijo klasasta socvetja. Ta so rahlo razvejena in sestavljena iz široko lijastih in cevastih cvetov zelo živih barv. Najodpornejše so sorte z oranžnimi in rdečimi cvetovi, nekoliko manj pa tiste z rumenimi. Jeseni se iz njih razvijejo okrogli plodovi, ki so lepi do pozne jeseni. Za bogato in dolgo cvetenje pazimo, da se zemlja, v kateri rastejo, preveč ne izsuši, saj v suhi zemlji ne cvetijo. Ravno tako ne bodo uspevale ob kakšnem zidu ali na gredi ob hiši, kjer je preveč vroče in sušno. Dolgo časa uspevajo na istem mestu. Razsadimo jih takrat, ko njihovo cvetenje ni več posebno bogato. Zrastejo do približno meter visoko in 35 centimetrov v širino.

Z žlahtnjenjem krokozmij se je začel ukvarjati znani francoski vrtnar Victor Lemoine na koncu 19. stoletja. Od takrat je nastalo veliko križancev, ki jih danes gojijo v vrtnarijah. Izvor številnih ni znan.

V DRUŽBI DRUGIH TRAJNIC

Krokozmija je ena lepših trajnic poznega poletja. Sadimo jo na cvetlično gredo v družbo gavre, rudbekij, dalij, okrasnih trav … Cvetovi pa tudi plodovi so izjemno lepi v poletnih šopkih, v njih dolgo ohranijo svežino.
 

Marjeta Hrovatin