Če ledvice zaradi okvare ne morejo več normalno delovati, govorimo o ledvični bolezni. Njeno zgodnje odkritje pomaga z ustreznimi ukrepi in zdravili ohraniti delovanje ledvic in preprečiti nastanek nepovratne ledvične odpovedi (končne ledvične odpovedi).

Ledvice vsak dan kri očistijo presnovkov (sečnine, kreatinina) in odpadnih snovi, uravnavajo količino mineralov (kalija, natrija, fosfatov, kalcija), kislin in izločijo odvečno vodo. Uravnavajo krvni tlak, nastajanje rdečih krvničk in presnovo kosti. Če zaradi okvare ne morejo več normalno delovati, govorimo o ledvični bolezni. Dejavniki povečanega tveganja za nastanek kronične ledvične bolezni so starost več kot šestdeset let, sladkorna bolezen, zvišan krvni tlak, srčno-žilna bolezen, družinski član s kronično ledvično boleznijo. Če imate katerega od naštetih dejavnikov tveganja, je treba pri izbranem zdravniku opraviti preiskave krvi in seča za ugotovitev ledvične bolezni ter jih obdobno ponavljati.

ZNAKI SO VEČINOMA PRIKRITI

Če ledvična bolezen nastane hitro in nenadno, ji pravimo akutna ledvična bolezen (akutna ledvična okvara ali odpoved). Akutno ledvično okvaro povzročijo večinoma vnetja ledvic, izsušitev, srčno popuščanje in zapora toka seča, manj pogosti so drugi vzroki. Ob ustreznem zdravljenju večinoma izzveni in ledvice znova normalno delujejo. Večina ledvičnih bolezni pa povzroči počasno pešanje ledvičnega delovanja zaradi propadanja ledvičnega tkiva, čemur pravimo kronična ledvična bolezen. Znaki kronične ledvične bolezni so lahko dolgo prikriti, zato bolnik navadno zdravnika obišče šele takrat, ko je že nastala nepovratna ledvična okvara. Če izvidi preiskav kažejo na prisotno bolezen vsaj tri mesece, govorimo torej o kronični ledvični bolezni.

Znaki ledvične bolezni so večinoma prikriti, tihi, bolniki pa dolgo sploh ne vedo, da ledvice slabo delujejo. Nastanejo zaradi zadrževanja soli in vode v telesu ter vnetja sečil oziroma ledvic, ki se kaže z izločanjem rdečih krvničk, belih krvnih celic in beljakovin v urinu.

Med pomembnimi znaki, ki kažejo na ledvično bolezen, so zvišan krvni tlak, otekanje gležnjev in goleni čez dan, jutranje otekline oči in obraza, odvajanje krvavega seča, penjenje seča, pogosto nočno odvajanje seča, bolečine pri odvajanju seča, zmanjšana količina izločenega seča oziroma odvajanje seča po kapljicah, ledvene bolečine.

Pri napredovanju ledvične bolezni se lahko pojavijo še utrujenost, motnje v zbranosti, slabši tek, nespečnost, nočni mišični krči in suha koža, ki srbi.

ŠTEVILNI VZROKI

Najpogostejša povzročitelja kronične ledvične bolezni sta zvišan krvni tlak in sladkorna bolezen. Vzroki zanjo so lahko tudi glomerulonefritis, vaskulitis, sistemski lupus eritematozus; policistična ledvična bolezen je med dednimi boleznimi najpogostejša. Med vzroki bolezni ledvic so lahko tudi ledvični kamni in okužbe sečil. Tudi zdravila lahko povzročijo ledvično bolezen, večina teh zdravil je celo v prosti prodaji v lekarnah. Med njimi so najnevarnejša zdravila proti bolečinam, ki so kombinirana, in nesteroidni antirevmatiki. Povzročijo lahko nenadno odpoved ledvičnega delovanja ali počasno kronično pešanje delovanja ledvic. Še posebno so ta zdravila lahko škodljiva pri bolnikih s srčnim popuščanjem, zvišanim krvnim tlakom, jetrno cirozo ali že znano kronično ledvično boleznijo.

VEČINO LEDVIČNIH BOLEZNI USPEŠNO ZDRAVIMO ALI UPOČASNIMO

Ledvično bolezen odkrijemo z merjenjem krvnega tlaka ter enostavnimi preiskavami krvi in seča. Če rezultati ponovljenih preiskav utemeljujejo sum na ledvično bolezen, je potrebna še ultrazvočna preiskava sečil. Po opravljenih preiskavah izbrani zdravnik oceni, ali je treba bolnika napotiti na dodatne preiskave k nefrologu.

Specifičnih zdravil ni, a lahko večino ledvičnih bolezni uspešno zdravimo ali upočasnimo njihovo napredovanje. Nekateri ukrepi so splošni, in sicer dieta (čim manj slana hrana z omejitvijo živalskih maščob, včasih je treba omejiti tudi vnos beljakovin), redna telesna dejavnost (vsakodnevna telesna dejavnost ali vsaj trikrat na teden po 30 ali 45 minut, zadošča že hoja, priporočljivi so še vožnja s kolesom, tek in plavanje), primerna telesna teža, ureditev ravni maščob v krvi. Če ravni maščob v krvi ne moremo urediti z dieto, predpišemo zdravila (statine). Potrebna je ureditev krvnega tlaka, zmanjšanje izločanja beljakovin s sečem, imunosupresivno zdravljenje (glukokortikoidi, citostatiki).

Avtorica: Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine