Pisatelj Marjan Tomšič je eno od najvidnejših sodobnih imen slovenske književnosti. Njegova proza je posebna v tem, da se je izpisovala v dveh smereh: v enem delu živi Istra svojim bogatim izročilom in sedanjostjo, drugi del njegovega opusa pa odkriva njegovo spogledovanje s sanjskimi in psihološko-fantastičnimi svetovi. Ob letošnji osemdesetletnici je njegov književni opus bogat: objavil je enajst romanov, osem zbirk novel in črtic ter osem mladinskih del, napisal dvanajst dramskih besedil, na radijskih valovih pa je bilo predvajanih devetnajst njegovih radijskih iger, humoresk in satir.

Literarno je oživil dve hudi obdobji primorske zgodovine, življenje šavrink in aleksandrink, žensk in deklet, ki so se bile primorane odpraviti po svetu predvsem zaradi preživetja. Posebno pa se je zapisal v slovensko književnost s svojim istrskim ciklom, vanj sodijo trije romani in tri zbirke kratke proze.

Njegovi romani Šavrinke, Zrno od frmentona in Óštrigéca so bili deležni veliko pozornosti, vsak od njih je izšel v ponatisih. Velja, da je s svojim istrskim opusom, ki je izhajal v osemdesetih in začetku devetdesetih let, postavil Istro na slovenski literarni zemljevid kot poseben svet, v katerem se zlivajo realnost, magičnost in arhaičnost v eno. Z njim je zbudil Istranom samozavest in občutek lastne vrednosti in vrednosti njihovega sveta, obenem pa opozoril na bogato kulturno dediščino Istre.

Več preberite v 33. številki Kmečkega glasa