Na cvetno nedeljo se v Ljubnem ob Savinji obiskovalcu pred župnijsko cerkvijo ponuja poseben prizor: vaščani prinesejo blagoslovit butarice nenavadnih oblik, predmete iz lesa in zelenja, ki so jih potiho izdelovali dolge ure. Takšne, ki so se jim zazdeli zanimivi, pomembni v vsakdanjem življenju. Po teh butaricah poticah je Ljubno tako zaslovelo, da jih pridejo gledat ljudje iz vse Slovenije in celo iz Avstrije.

Tudi tokrat je bil na dvorišču pred župnijsko cerkvijo Ljubnem prizor enak: vaščani so prinašali k blagoslovu najrazličnejše predmete iz lesa in zelenja.

Blagoslov zelenja

Na cvetno nedeljo se v cerkvah blagoslavja v šope ali različne oblike speto, povezano ali spleteno pomladansko zelenje. To je spomin na Kristusov prihod v Jeruzalem, ljudje so prihajajočega sprejeli z velikim veseljem, lomili so palmove veje in mu jih postiljali na pot. V obredju tega dne pa je zaznati tudi ostanke predkrščanskega časa, ko so pripisovali nekaterim drevesom, grmom, zeliščem in rožam posebno moč: vse to naj bi pospeševalo rast, rodovitnost in odganjalo zle uroke in bolezni, domačijo pa varovalo pred strelo, točo in drugimi naravnimi nesrečami.

Blagoslov zelenja, butaric se je ohranil po vseh krajih na Slovenskem. V mestih je ta blagoslov zelo simboličen, celo samo kot oljčna vejica ali preprost šopek, na vasi pa so butare velike, zelene, okrašene. Tudi na Ljubnem poznajo navadne butarice, toda ta kraj je nekaj posebnega: znan je po ljubenskih poticah, butaricah v obliki najrazličnejših predmetov.

Prava potica je samo ročno izdelana

Nenapisano pravilo je, da je prava potica samo tista, ki je izdelana ročno. V izdelovanju se je še vedno ohranilo nekaj starosvetnega, povezanost z naravo in njenimi močmi: izdelovalci spletajo, povijajo in ovijajo, lepijo in še kako drugače ustvarjajo potice iz svežega zelenja, lubja in plodov, kakršne najdemo na Ljubnem spomladi. Sedem vrst lesa, ki morajo biti uporabljene v potici, je natanko določenih: iva, beka, tisa, bršljan, božji les, dren in pušpan. Predmete krasijo rdeče jagode bodike ali božjega lesa, drobni rumeni cvetovi drena in bršljanovi listi. Na ljubenski potici tudi ne sme manjkati jabolko ali pomaranča. Jabolko je tista pika na i in je bilo v časih pomanjkanja je bilo še posebno imenitno, če jih je bilo na potici več.

Uporaba naravnih materialov je torej obvezna in jo upoštevajo vsi izdelovalci, pri oblikovanju pa ima domišljija prosto pot. Figuralika potic je zanimiva, saj je povezana z vsakdanjim življenjem Ljubencev. V njej, pravi Sebastjan Weber, kustos v Muzeju novejše zgodovine Celje, se prelivata estetika in uporabnost. Najstarejše potice, tiste iz vsakdanjega življenja, ponazarjajo orodje, ki se uporablja na domačijah in pri kmečkem delu: kosilnico, voz, jarem, predmete, povezane z notranjo opremo bivališč, na primer zibelko, otroško dudo, uro, pipo, ter glasbila – harmoniko, kitaro, citre in bobne. Mlajše so upodobitve in živali, kot so zajec, ptič in veverica. V tretjo skupino potic sodijo simboli iz verskega življenja: križ, razpelo, kelih, škofova kapa in palica, golob, velikonočno jagnje na mašni knjigi. Paleta izdelanih potic je izjemna, saj se vsako leto pojavljajo nove.

Več preberite v velikonočni prilogi 12. številke Kmečkega glasa