Nenavadno pogumna, veliko pred svojim časom, taka je bila Alma M. Karlin. Vendar tedaj, ko je živela, ni našla mesta med svojimi celjskimi someščani. Danes je deležna zmeraj več pozornosti: ne le zaradi obsežnega pripovednega opusa, pač pa tudi zaradi čudovite in težke življenjske poti, in izjemnega poguma. Še vedno pa ostaja marsikateri del njene osebnosti nerazjasnjen. Na primer to, kakšno vlogo so imeli v njenem življenju moški.

Prvi pomembni človek v njenem življenju je bil oče. »Kje je moj mali Maximilian?« Je zanimalo Alminega očeta, ki je menda že izbral ime za potomca in si zanj zamislil vojaško kariero. »Samo deklica je, gospod major!« se je glasil odgovor.

Major Alminega življenja

Čisto na začetku njenega življenja je nekdo, ki ga je imela Alma v življenju posebno rada, piše Jerneja Jezernik v knjigi Alma M. Karlin in njeni moški (založba Sanje). Almin oče Jakob Karlin je bil sin slovenskega kmeta in se je že v zrelih letih, kot upokojeni major avstro-ogrske vojske, poročil z učiteljico Vilibaldo Miheljak. Pričakoval je, da bo zadnja leta svojega življenja »preživljal v miru, v domačem okolju in ob pomirjajočem rezljanju ptičjih kletk za hišne ljubljenčke – kanarčke«, toda načrte mu je prekrižala ženina novica, da bosta postala starša. Kmalu se je sprijaznil s tem, da bo dobil sina, menda je nameraval zaradi naslednika celo privzeti plemiški naziv. Toda namesto sina se je 12. oktobra 1889 rodila deklica, z okvaro na očeh in s hromo levo stranjo telesa. Krstili so jo za Almo Ido Wilibaldo Maximiliano.

Več preberite v 4. številki Kmečkega glasa