Majolika kot simbol dobre in vesele družbe, darilo z dobrimi željami ob posebnih priložnostih, spominek, ki ga tujec odnese s seboj iz Slovenije. Majolika je eden značilnih predmetov iz slovenske dediščine, nekoč so jo imeli skoraj pri vsaki hiši. Koliko pa je v resnici naša? Zanimiv vpogled v izvor, nastanek, motiviko in njeno zgodovino odpira obiskovalcu razstava Slovenska majolika. Nastala je s sodelovanjem dveh muzejev, Narodnega muzeja Slovenije in Medobčinskega muzeja Kamnik, iz njunih zbirk je razstavljenih kar 188 predmetov.

Čeprav se zdi danes samoumevno, da je majolika izvorno slovenska, pogled v zgodovino kaže, da ni bilo tako. »Majolike sploh ne izvirajo z našega ozemlja, oblika posode in ime za keramično tehniko sta prišla k nam iz Italije. Majolika je bila najprej ime za keramično tehniko, po njej pa se je poimenovala tudi pivska posoda z okroglim trebuhom in trilistnim ustjem,« pravi dr. Mateja Kos, soavtorica razstave.

Občudovalci kitajskega porcelana

Najpomembnejša značilnost majolike pa je kositrova glazura. Glazura takšne vrste je prinesla zares pomembno spremembo. Zaradi primesi kositra je namreč postala navadna prozorna svinčeva glazura nepresevne čisto bele barve in je spominjala na dragoceni kitajski porcelan, nanjo je bilo tudi mogoče slikati in je bila tako pravo slikarsko platno platno v malem.

»Tehniko so izumili v osrednji Aziji in na Bližnjem vzhodu, v deželah, skozi katere je vodila svilna pot – po tej poti so namreč poleg svile potovale tudi druge dobrine, recimo kitajski modro-beli porcelan in keramiki povsod ob poti in tudi na končnem trgu, v Evropi, so ga želeli posnemati. Toda formula za izdelavo porcelana je bila zapletena, taka je bila tudi sestava surovin in porcelansko posodje so žgali pri zelo visoki temperaturi. Zato je uspelo izdelovalcem posnemati samo videz teh posod: to so storili s to bleščečo belo glazuro, ki je idealna podlaga za poslikavo,« pripoveduje kustosinja.

Tehnika se je potem selila po delavnicah prek severne Afrike in Španije, tam je prek otoka Majorka prešlo znanje na Sicilijo in se potem prenašalo po Italiji proti severu. Po španskem otoku Majorka je pa dobila tehnika ime majorika oziroma pozneje majolika: označuje posodo iz gline, prevlečeno z belo neprozorno sijajno glazuro. Od tam je znanje prešlo na Sicilijo in se potem po Italiji prenašalo iz delavnice v delavnico. Na severu Italije je bilo več središč izdelovanja te keramike, največje je bilo mesto Faenza, ki je še danes znano po tovrstni dejavnosti. Izdelki, ki so jih izvažali od tam na vse strani sveta, so bili zelo priljubljeni, znani pa pod imenom fajansa. V teh keramičnih delavnicah Faenze je naročala namizno in okrasno posodje vsa Evropa – Francozi, Nizozemci, Nemci in tudi seveda premožnejši ljudje na ozemlju današnje Slovenije. »V Franciji, na Nizozemskem in drugod je tehnika majolike po mestu Faenza dobila novo ime, začeli so jo imenovati fajansa. Majolika in fajansa sta torej le dve poimenovanji iste tehnike,« pravi Mateja Kos.

Najpomembnejša značilnost majolike je bela, sijajna, neprosojna kositrova glazura, ki spominja na kitajski porcelan in omogoča slikanje na njeno površino.

Ime posode in tehnike

Pri nas pa se je zgodilo nekaj nenavadnega: čeprav pri nas majolike skoraj nismo izdelovali, pa smo jo poznali, saj je bilo slovensko ozemlje pomembno trgovsko križišče, v njem so se pretakali vplivi severa in jugozahoda, po trgovskih poteh so tudi iz delavnic severne Italije potovale ročke za vino, majolike. Tako smo že pred stoletji »majolika« poimenovali posebno obliko ročke za vino s kroglastim trupom s trilistnim ustjem pa tudi tehniko, v kateri so izdelani krožniki, sklede, skodelice za kompot in slaščice, vrči. Posodje, izdelano v tehniki majolike so zelo cenili bogatejši sloji pri nas.

Med kmečkim prebivalstvom pa je nastala majolika kot glinen izdelek lončarske obrti, bila je ena od uporabnih posod za gospodinjske in gospodarske namene. Izdelovali so jo tam, kjer so bila nahajališča gline in je bila priložnost za dodaten zaslužek.

Ptice, cvetovi, grbi

Motivni svet ročk za vino je bil bogat. Na razstavi v Narodnem muzeju krasijo izbrane majolike iz vse Evrope napisi v francoščini, grščini in seveda italijanščini, najdemo pa tudi slovenski zapis s sredine 18. stoletja. Majolike so poslikane s cvetličnimi motivi, ki so bili sprva zelo redki in so se začeli pojavljati šele v dvajsetem stoletju. Tu je arhitektura, živali in prizori Kristusovega trpljenja, svetniške figure in predvsem grbi. Ti so morda najbolj znani kot teme za upodabljanje na teh ročkah za vino, majolikah. Posebno znani so avstrijski grbi in tudi grbi kranjske dežele.

Rumeno-modre kamniške majolike

Najstarejšo industrijsko izdelano in datirano ročko v zbirki Narodnega muzeja Slovenije so izdelali pred letom 1871 v keramični tovarni v Nemškem Dolu, danes se imenuje Slovenski Dol. V vseh tovarnah pri nas niso uporabljali tehnike majolike ali fajanse, pač pa tehniko beloprstene keramike, ker smo imeli pri nas najdišča kaolinske gline. Prve majolike so začeli izdelovati v tovarni v Kamniku.

Leta 1855 je začela pri nas delovati keramična delavnica beloprstene keramike Florjana Konjška, v Kamniku, v njej je trideset zaposlenih že od začetka izdelovalo predmete za vsakdanjo rabo. Pomenila je začetek kamniške tovarne. »Dolgo časa je veljalo, da so v Kamniku posnemali izdelke dunajske porcelanske cesarske manufature. To je bila izredno inovativna delavnica, ki je že v začetku razvila čisto svoje oblike, kakršnih drugje ne najdemo,« poudarja Mateja Kos.

Delavnica je preživela različne, tudi ne najlažje čase, 1948 so jo podržavili, od leta 1959 pa je postala prepoznavna kot Svit Kamnik. Sprva so izdelovali posodo za vsakdanjo rabo, pozneje so se znova preusmerili v okrasno keramiko. Najvidnejši izdelek je bil majolika s prepoznavnimi motivi in okrašena značilno rumeno-modro, pri nas še posebno priljubljena v 19. in 20. stoletju. Na razstavi so na ogled najbolj znane, ki so nastale po drugi svetovni vojni: grbi mest, cvetličnimi aranžmaji ali voščili za pomembne življenjske obletnice in prelomnice, bile so priljubljeno darilo in okras domače kuhinje. Slikarka Marica Ftičar je izurila cele generacije slikark in tudi svojo naslednico Ireno Radej. Zlata doba poslikane kamniške keramike je trajala do osamosvojitve. Leta 2008 so tovarno zaprli in po 153 je bilo tako izdelovanja keramike v Kamniku konec.

Vendar pa ročk za vino – majolik niso izdelovali le v tovarni Svit Kamnik; bile so tudi del programa Keramične tovarne bratov Schütz v Libojah pri Celju, mnoge nove motive in vzorce pa so tej tradicionalni obliki dodali v Tovarni fine keramike Dekor v Ljubljani.

Umetniška keramika

Razstava odpira tudi ustvarjalni vidik keramike: na njej je prikazana zgodovinska umetniška keramika s serijo okrasnih krožnikov, ki jo je dal tedanji lastnik tovarne v Kamniku Blaž Schnabl poslikati slovenskim slikarjem, med njimi tudi Petru Žmitku in Maksimu Gaspariju. Tu je sodobna umetniška keramika, krožniki in majolike iz Muzeja Kamnik s poslikavami Klavdija Palčiča, Apollonia Zvesta, Mihe Maleša ipd.

Majolika je še vedno živo zapisana v slovenski spomin, danes živi drugače, predvsem kot okrasni predmet in spominek. Zelo je cenjena kot del žive rokodelske dediščine v Sloveniji, poleg tega pa obstaja pobuda, da bi slikanje na majoliko vpisali v Register žive kulturne dediščine.

V Narodnem muzeju Slovenije – Metelkova bo razstava na ogled do 31. oktobra letos, od novembra pa si jo bo mogoče ogledati v Medobčinskem muzeju Kamnik.