Če vas bo na katerega od poletnih dni pot zanesla v Narodno galerijo ob ljubljanskem parku Tivoli, se boste zagotovo najdlje pomudili ob slikah slovenskih impresionistov, Jakopiču, Jami, Groharju in Sternenu. Med njimi vedno zbudi veliko pozornosti in občudovanja spontana, živa slika Mateja Sternena Rdeči parazol pa tudi nekaj njegovih drugih znanih del.

Na sliki Rdeči parazol je upodobljena sprehajalka s širokokrajnim klobukom in rdečim senčnikom, na njej se poigravajo igre naravne svetlobe in barv. Slika zaradi senčnika žari in ustvarja močan kontrast z zelenjem v ozadju.

Slika prikazuje naključen trenutek s sprehoda. Kdo je skrivnostna sprehajalka, slikana z naglo, spontano potezo, bolj razpoznaven je le njen obraz? V Narodni galeriji menijo, da je na sliki Rdeči parazol upodobljena dama, tivolska sprehajalka, kustosinja dr. Beti Žerovc pa meni, da je del serije ženskih portretov ljubice in poznejše žene Rozi Klein, ki so nastajali med letoma 1903 in 1907. Nastala je leta 1904, na njej je upodobljena slikarjeva noseča žena.

Portret Rozi Klein, 1903

Med Sternenove najboljše portrete sodi tudi portret Rozi Klein iz leta 1903. »Slikana je virtuozno in prepričljivo: od sumarno slikanega obraza in lepo modelirane pričeske, do obleke s finim sivim krilom in belo, najbrž svileno bluzo, polno umetelno doslikanih svetlobnih odsevov. Portret je v tej preprostosti in barvni zamolklosti nadvse eleganten, hkrati pa spet drzen, tako v smeli, sproščeni tehniki kot v zaprti, nedostopni drži upodobljenke,« piše o njem dr. Beti Žerovc v svoji monografiji Slovenski impresionisti.

Razkošni ženski liki v interjerju

Portret je bil Sternenov osrednji žanr, njegove podobe žensk pred zrcalom, med urejanjem obleke, ko melanholično počivajo ali posedajo, so realistične, vendar nekako odmaknjene. Tako učinkujejo njegova dela zato, ker slikarja ne zanimajo kot osebe same, pač pa v povezavi z njimi predvsem reševanje likovnih problemov, kot je oseba v razmerju do prostora, uporaba barv, svetloba. Prav zaradi tako usmerjene slikarjeve pozornosti pa so njegove slike čudoviti žareči in svetlobno trepetajoči portreti žensk, ki pritegnejo pogled s svojo močjo.

»Slikar je za portrete rad sam izbiral ozadje in predlagal tudi obleko portretiranke, da je potem sliko laže barvno ubral v sozvočje medsebojno dobro učinkujočih barvnih ploskev,« piše dr. Beti Žerovc.

Rdečelaska, 1902

Podoba rdečelaske

Sternen je bil risar, ki se je šolal na Dunajski akademiji pa tudi v Ažbetovi slikarski šoli v Münchnu. Prav zato, ker je bil tudi risar in so nanj vplivala načela Ažbetove šole, ima v njegovem slikarstvu drugače kot v delih preostalih treh impresionistov, osrednje mesto figura. Na svojih slikah združuje risbo, kot osnovni del slike, in jo povezuje z barvo. V upodabljanju portretov in aktov, se vedno znova izraža slikarjevo temeljno načelo, ki je temeljilo na stvarnem opazovanju osebe, predmeta, in ne na čustvenem vživljanju vanj, z impresionizmom pa je Sternen v svoje slike sprejel obravnavo optičnih učinkov, dinamično kadriranje in nanašanje barv. Zato so ženske osebe, ki so večinoma predmet njegovih upodobitev, v bistvu objekti, postavljeni v prostor, slikar pa jih uporablja s svojim občutenjem, ne pa čustvenim vživljanjem.

Med najlepšimi zgodnjimi Sternenovimi deli je akt Rdečelaska, prefinjena, čutna in nekoliko skrivnostna podoba dekleta, ki je h gledalcu obrnjena s hrbtne strani. Tu se že nakazuje čudovita svetloba poznejših Sternenovih portretov in aktov, ta se razliva po telesu in prostoru in se veže z rdečkasto barvo in porcelanasto belino kože ter daje aktu krhkost in milino. Menda velja za najlepšo sliko, kar jih je nastalo v Ažbetovi slikarski šoli.

V upodabljanju portretov in aktov, se vedno znova izraža slikarjevo temeljno načelo, ki je temeljilo na stvarnem opazovanju osebe, predmeta, in ne na čustvenem vživljanju vanj, z impresionizmom pa je Sternen v svoje slike sprejel obravnavo optičnih učinkov, dinamično kadriranje in nanašanje barv.

Fotoportret slikarja Mateja Sternena iz leta 1870

Življenje med restavratorstvom, poulevanjem in slikanjem

Matej Sternen je bil grafik, slikar in restavrator. Rojen je bil na Verdu 1870. Študiral je na Državni obrtni šoli v Gradcu, potem pa so ga zaradi izjemnega znanja risanja sprejeli kar v tretji letnik akademije na Dunaju. Kmalu potem ko se je vrnil domov, se je začel ukvarjati z restavriranjem. Leta 1899 je odšel v München, pogosto je slikal v Ažbetovi šoli, z učiteljem se je zelo dobro razumel in ta naj bi ga celo predvidel za svojega naslednika. V München se je velikokrat vračal in z Antonom Ažbetom ostal do njegove smrti 1905.

Pri Ažbetu se je srečal s slikarji Rihardom Jakopičem, Matijem Jamo in Ivanom Groharjem. Z njimi je sodeloval na prvi razstavah v Ljubljani in nato razstavljal v sklopu Kluba Sava 1904 pri Miethkeju na Dunaju, naslednja leta še drugod. V Ažbetovi šoli je spoznal slikarko Rozo Klein, svojo poznejšo ženo, in leta 1904 se jima je rodila hči.

Z Jakopičem je odprl zasebno slikarsko šolo in nekaj časa poučeval v njej. Potem ko je doživela neuspeh druga razstava Slovenskega umetniškega društva 1902, je nekaj poletij slikal z Jakopičem in Groharjem v Škofji Loki, 1911 pa so se sprli in burno razšli.

V predvojnih letih se je veliko ukvarjal z restavratorstvom, to delo je nadaljeval tudi po vojni, na Tehniški šoli v Ljubljani je postal v povojnih letih redni profesor risanja. V zadnji letih je poslikal strop, prezbiterij in obok frančiškanske cerkve v Ljubljani, veliko je tudi potoval zaradi restavratorskega dela, ki ga je prekinila druga svetovna vojna. Takrat se je Sternen umaknil v atelje in slikal največ portrete in akte. Leta 1944 je imel v Jakopičevem paviljonu samostojno razstavo, že nekaj let pozneje, 1949, je v Ljubljani umrl.

Med četverico slovenskih impresionistov je bil Sternen tisti, ki je najbolj obvladal risbo in se je tudi veliko bolj kot drugi slikarji opiral nanjo, v njegovem delu so imeli vseskozi osrednje mesto klasična figura, portret, akt in upodabljanje žensk. V tem je ostal drugačen od impresionističnega krajinskega slikarstva Ivana Groharja z motiviko kmečkega dela in domovinskimi motivi, Riharda Jakopiča z njegovimi monumentalnimi figuraličnimi prizori in krajinami ter Matije Jame, najbolj impresionističnega od vseh slikarjev, s pastoralnimi belokranjskimi motivi preprostih ženskih opravil, dekliškega plesa in živine na paši, polnimi svetlobe. Vsak od teh slikarjev je drugačen, vsi skupaj pa predstavljajo prvo moderno slikarsko generacijo pri nas in njihovo slikarstvo je tudi danes osupljivo v svoji lepoti in samosvojem likovnem izrazu.