Skrivnosti človekovega srca

Kot je razvidno že iz naslova tele kratke zgodbe Milke M. Likar, je njen osrednji motiv voda: ta prežema pripovedovalčevo življenje od njegovega otroštva, v njej se odslikavajo spremembe v času in v življenju glavne osebe, ki pripoveduje zgodbo. Tam nekje na polovici zgodbe se njena njena vloga spremeni, zdaj ni več nekaj nujnega za obstoj, realnega, pač pa postane vodni izvir skrivnosten kraj, spomine na otroštvo in skrivno ljubezen, stvari, ki ostanejo globoko skrite v kamrici človekovega srca.

V. K.

Voda

»Tam za ovinkom ob orehu, pod leskovim grmom, se ne smete igrati, kopati v zemljo in skakati. Tam je naše vodno zajetje. Ste me razumeli?« Še so mi v spominu očetove stroge besede in ni bilo vprašanja ali dvoma, očetove besede so bile – svete. Povsod smo smeli laziti, po domačem po sosedovem, saj so bili vsi bregovi, obronki, jase in doline enake, nobenih vidnih mejnikov. Le gospodarji so natančno vedeli, kje poteka meja, in bognedaj si kaj, kakšen zgrabek sena, prisvojiti onstran! Otroci smo nabirali gozdne sadeže, kajpak tudi po sosedovem, a vedno smo pazili, da nas ni pri tem kdo od njihovih opazil. Kar je bilo doma prepovedano, ni bilo brez vzroka. To je bil med drugim kraj vodnega izvira.

Na naše vodno zajetje smo pazili kot na punčico v očesu. Bil je pogoj, da je domačija – iz roda v rod – živela! Enkrat sem šel z očetom, ko je bilo treba očistiti zajetje. Saj ni bilo videti nič posebnega, le to, kako spoštljivo se je oče lotil tega opravila, se mi je zdelo tako nenavadno. Pokleknil je na tla, previdno odstranil zgornjo plast dračja, listja in posamezne naložene kamne okrog in zgoraj ter peščeni drobir. Zagledal sem, kako je iz male votline mezela voda, ki se je ob očetovem dotiku takoj skalila.

»Ta voda je umazana!« sem prestrašen zaklical. Oče je dvignil pogled k meni in se nasmehnil.

»Ej, sine, vidim, da o vodi še ničesar ne veš! Seveda se je skalila! Spodaj je ilovica, ki preprečuje, da bi voda pronicala v tla. Ker se je sedaj pomešala z zemljo, je kalna. Malo počakajva in boš videl, kako hitro se bo zbistrila.«

Res je bilo tako. V zajezenem tolmunčku se je v malih vrtincih sama očistila. »Tako pravijo, ko se voda prelije čez sedem skal, je čista. Ja, tako pravijo. Midva bova najprej odstranila usedlino. Tako in sedaj vanjo nasula drobnega peska. Jur, podaj mi vedro s peskom!«

V vedru je bilo nekaj prgišč čistega, drobnega ostrega peska. Na dnu tolmunčka je bil viden konec kovinske cevi, ovit s tanko mrežo, da se v cev niso pomešale smeti. Po tej cevi je poševno dotekala voda do rezervoarja in do našega dvorišča, pozneje pa tudi v kuhinjo, hlev … in kopalnico.

Kako leta otroštva in mladosti prehitro minejo! Spominjam se časa, ko smo ročno kopali za vaški vodovod. Bilo je naporno, a družabno. Veliko žganja smo spili ob vsakodnevnih likofih. Bili smo mladi in duhoviti, šalili smo in se smejali. Vode je bilo dovolj, a nismo je pili. Pritekla je po novem vodovodu – in odtekala naprej.

Voda je pomemben dejavnik v mojem življenju. Tega se vse bolj zavedam. Seveda je nujna za vsakega človeka, le da se nekaterim zdi to samoumevno. Potem je pitna voda postala državna lastnina, vgradili so nam števce.

Tudi družina je bila nekaj samoumevnega. Najlepše je bilo, ko so bili otroci majhni, ubogljivi, prisrčni … Kar nam čas radodarno prinese, se pogosto zgodi, da tudi odnese. Človek verjame, da bo prijetno trajalo večno, a se zmoti! Ne zave se, kako hitro otroci odrastejo in so njihovi odhodi od doma vse daljši. Potem gredo na svoje. Družinsko praznino najbolje nadomestijo stari znanci v gostilni, ob pivu, kjer se ponavlja veliko praznih besed, predvsem, da je voda še za v čevelj slaba, ter plehkih pivskih dovtipov. Nisem premišljeval, da je tudi žena Barbara doma osamljena. Njene opomine in prošnje sem preslišal. Odtujila sva se, preživljala dneve vsak po svoje, vsak drugod. Potem sem kmalu imel veliko preveč časa zase.

Bilo je obdobje, ko sem vodo bolj malo uporabljal.

Po naključju sem spoznal drugo žensko svojih let. Beseda je dala besedo. Z Zdenko sva se hitro spoprijateljila. Zaradi oddaljenosti in slabih povezav se nisva pogosto srečala. Veliko besed sva si dnevno lahko izmenjevala po internetnih povezavah in telefonu. Bila je prijetna sogovornica, vedno sva se imela o marsičem pogovarjati. A ne njena in ne moja preteklost nama v pol ducata letih, odkar sva prijateljevala, ni omogočila, da bi zaživela skupaj. Nekako nama je torej zadoščal tovrstni stik. Priznala sva si naklonjenost, tudi ljubezen. Drug drugega sva spodbujala, ko je prišla kakšna kriza. Imel sem občutek, da sem s svojim življenjem spet zadovoljen in da bo tako ostalo. Občutek tesne moralne povezanosti z Zdenko me je pomirjal. Leta so se odštevala, kar nekaj vode je preteklo v tem času.

Lej ga zlomka, bilo je lani, po naključju sem v toplicah spet srečal svojo nekdanjo ženo, Barbaro. Kot bi me tam pričakovala, kot da je samoumevno! Tisti njen še vedno prikupni nasmeh, postava, kretnje, glas in besede: »Jure, pogrešam te…«

Moški sem … in spet sva se z Barbaro zbližala! O Zdenki ji seveda nisem nič govoril; saj me tudi ni spraševala. Vrnila se je k meni. Oba čutiva, da spadava skupaj – spet sva par. Kot nekdaj se dobro znajde v kuhinji in sploh.

Zdenka mi je še vedno iskreno izkazovala ljubezen, saj ni ničesar vedela. Sam sem postajal do nje nekako mlačen, nezbran. Nisem imel več toliko časa, niti potrebe, da bi se ji posvečal, kar je razumljivo. Telefonski pogovori so postali redki in spraševala me je: »Jure, kaj je s teboj?«

»Nič!« sem odgovoril. »Vse je v redu! Rad te imam, Zdenka!« Tako je bilo najenostavneje. Nisem bil iskren, priznam. A ženske ne prenesejo tega in ne laži! Ko je ugotovila, kako je v resnici z menoj, se je užaljena umaknila in pretrgala vse stike z menoj. Prizadel sem jo, a ona mi je olajšala moj vsakdanjik. Kmalu sem spoznal, da sem se bil preveč navezal nanjo! Še vedno jo imam na neki način rad. Veliko let sem bil v mislih tesno povezan z njo. Doma postajam redkobeseden, razdražljiv. Umikam se v samoto, premišljujem, se vračam v spomine. O vsem tem se nimam s kom pogovoriti.

Rad grem sam na sprehod in žena Barbara me sprašuje:

»Jure, zakaj ne greva skupaj na sprehod?« Nočem, da bi šla z menoj, a ne znam, ne smem in ne morem ji tega iskreno povedati.

Taval sem oni dan po brezpotjih po gozdu, po zaraščeni gmajni, brez pravega cilja. Nekakšna soteska je, neobljudena, s hudourno grapo, ki kmalu po deževju presahne. Velike z mahom zaraščene skale, polomljeno trhlo drevje, srobot, goščava. Nekaj me je vleklo, da sem se pretikal naprej med podrastjo. Nenadoma mi je noga zdrsnila v mokroto. »Opa, kaj je to?« sem pomislil in ustavil korak. Podrsal sem s peto, voda je pricurljala na plan. Šel sem za mokroto više in še više v breg in prijetno presenečen ugotovil, da sem prišel do izvira vode, do – studenčka! Pokleknil sem in kar z rokami grebel med mokrim listjem, mahom, kamenjem in lužica je postajala vse bolj bistra.

Naslednji dan sem vzel s seboj orodje, izsekal ozko stezico in poglobil izvir. V tolmunček sem natresel drobnega peska, kot sem to nekoč videl početi očeta. Malo sem počakal, da se je voda zbistrila. Nato sem v luknjo vtaknil lesen žlebič. Voda je pritekla! Sprva kalna, kmalu kristalno čista … Nato sem pod curek nastavil prgišče. Tako dobre, čiste izvirske vode, sem bil prepričan, še nisem pil! Moj studenček! Obšla me je čudovita evforija. Počutil sem kot otrok! To je čisto moj studenček!

Kadar sem razdvojen, se odtihotapim od doma. Imam skrivnost, novo ljubico. Poimenoval sem jo – Zdenka. In vsakokrat sedaj, ko se odpravim tja, po tihem štejem svoje korake. Zanimivo. Ni jih vedno enako. Petsto petintrideset, petsto dvainštirideset, petsto …

Ko dopoldne prodre skozi goščavo kak sončni žarek in se zaleskeče na drobnem srebrno kristalnem, migetajočem curku vode, mi srce vzdrhti. Seveda ni isto kot ljubezen, kot je bila moja Zdenka. Vendar je nekakšna prvobitna radost. Nadomestek …

Minka M. Likar