Zapuščena stara kamnita hiša, okrog katere se razraščajo mogočne krošnje razkrečenih orehov s suhimi, polomljenimi vrhovi ter druga zanemarjena sadna drevesa, sameva. Zidovje in drevje je zob časa že močno načel. A nekoč je bila domačija bahava, urejena, ponosna, vredna zavidanja. Rekli so: bogatija! Ker je na svetu vse tako zasnovano, da se stara, tudi hiši ni bilo prizaneseno. Prav tako ne ljudem, ki so bili lastniki in so v njej živeli, tudi njih ni več …

O staranju je rekel Žagarjev Joža: »Človek je le za en čas! Vsaka reč je le za en čas, predvsem človek, vendar se tega noče ali ne zna zavedati! Le kamen je,« je dejal, »kolikor človek lahko seže z mislijo daleč nazaj, ta je trajen! Predvsem granit in marmor. Ter les, če je potopljen v blatu, globoko v vodi, pravi, da je skoraj večen. Ostalo lesovje nima take sreče. Strohni ali ga še prej napadejo črvi in kar izpuhti, se vrne v zemljo.«

V stari hiši je bilo veliko starega lesovja. Skoraj vse, razen kamnitih sten in kletnih podov ter slamnate strehe, je bilo iz lesa. Vrata, stopnice, ostrešje, pohištvo … Tudi velika miza v prostorni kmečki sobi, v hiši. Okrog nje je lahko posedlo dvanajst odraslih ljudi, če niso imeli preširokih komolcev in se niso preveč prerivali! V hiši, znotraj zunanjih sten ob mizi, sta bili pritrjeni v zid dve široki leseni klopi, že obrabljeni in črvivi. Na notranji strani ob mizi dva dolga stola brez naslanjala, ki ju je bilo mogoče po potrebi umakniti. Nad mizo so pod stropom visele zbledele svete podobe, ki so nemo strmele v dogajanje pod seboj. V kotu je visel zaprašeni Križani …

Sicer se je poredko zbralo za mizo toliko ljudi, da bi bilo vse zasedeno. Le tedaj, ko so bili prazniki in so prišli na obisk številni sorodniki. Seveda so šli najprej v cerkev! Potem so se radi zadrževali zunaj, če je le bilo vreme količkaj primerno. Nato je gospodinja vse poklicala k nedeljskemu kosilu. Takrat je bilo jedcev dovolj, stara miza je bila bogato obložena z domačo hrano in zares jim je teknilo! Včasih ljudje niso bili tako izbirčni in »ozaveščeni« o zdravi ali nezdravi hrani. Bolj ko je bilo »tolsto«, mastno, več pohval je bila gospodinja deležna! In hitreje je bila skleda izpraznjena!

Miza je bila narejena nekoč pred tem v bližnji tišlarnici po naročilu. Bila je umetelno izdelana, z močnimi, lepo izrezljanimi nogami, ki so bile spodaj skupaj povezane z lesenimi prečkami za trdnost in je bilo nanje prijetno položiti noge, da so počivale. Na sredi mize iz belega javora je bila vstavljena roža, ornament s šestimi venčnimi listi iz različnega lesa in barv. Prava obrtna umetnost! Mizar in naročnik sta se očitno želela pohvaliti z izdelanim pohištvom. Imela je tudi miznico, globok predal, kjer sta bila shranjena kruh in nož.

V nekem obdobju so se za to mizo pogosto zbirali vaški možje, gospodarji. Razpasla se je bila grda razvada, da so igrali karte – za denar! Kajti ob pijači, v dolgih zimskih popoldnevih in večerih, včasih tudi ob delavnikih so bili obsedeni, zasvojeni z igro na srečo. Mnogi so bili v tistem času naivno izigrani, ogoljufani. Izgubili so svoje imetje ter potisnili sebe in družino v bedo, v stradanje. Ja, takrat so si nekateri tudi na tak, goljufivi način prilastili najboljše njive, gozdne parcele. Celo svoje domačije so nekateri zakartali! Če je bilo imetje potem vknjiženo v zemljiško knjigo na novega lastnika, ga nikakor ni bilo več mogoče pridobiti nazaj. To se je dogajalo vse do tedaj, ko je oblast naposled postala pozorna na tovrstne goljufije in jih preprečila s tem, da je prepovedala kartanje za denar. Odtlej so žandarji preverjali in kaznovali kršitelje. Tako je igranje za denar počasi prenehalo.

Takrat se je pač tudi veliko pilo! Pogosto samo pilo, kvantalo, se hvalilo, predvsem s podvigi v vojski in se lagalo! Marsikdaj so se vinjeni med seboj sprli in zravsali. K mizi so radi prisedli tudi takšni, ki so imeli prazne žepe. V družbi je bila navada, da je vedno nekdo dal »za rundo«. Včasih so pili vino, pozimi večinoma žganje.

Prisklednik Benč je komaj čakal, da je prišla steklenica do njega, in vsi so pili iz enega, precej motnega kozarčka. Vsakdo, ki si je sam merico natočil in izpil, je steklenico potisnil naprej, do soseda za mizo. Če je bilo omizje številčno, je steklenica bolj poredko priromala okrog. Benč je seveda čakal le na to priložnost.

Pivci so bili navihani, poznali so ga in so kdaj, tik preden je priromala steklenica do njega, obrnili smer in jo potiskali nazaj, v drugo stran. Pa je tudi Benč bil iznajdljiv. Počasi je vstal izza mize in naznanil: »Zdej bom pa jest šou!« Kot da ni niti opazil prevare. Je pa skrbno spremljal, kje na mizi je steklenica z žganjem. In kot po naključju je – le za trenutek, kot se je zdelo, prisedel ravno k tistemu, pred katerim je stala steklenica. Kakor bi se ravnokar domislil, da mu ima nekaj pomembnega povedati. Hitro je prijel za steklenico in si nalil žganja, izpil, potem pa zares zapustil omizje.

Nekoč se je zgodilo, da je druščini Benč le preveč presedal. Ker za pijačo pač ni nikoli dal! Če je po naključju imel denar, ga je raje zapil sam. Pivci so se z njim pošalili tako, da tokrat ni nikoli steklenica priromala do njega, vedno so jo tik pred njim potisnili v drugo smer. Bil je besen! Sicer že od prej pijan je vstal in s pestjo s tako silo udaril po vogalu mize, da je zahreščalo, odletel je že malo črviv rob mize in les z vogala je padel na tla. Grdo je zaklel, zabliskal z očmi, se prijel za bolečo roko, še enkrat glasno zaklel in brez pozdrava rinil ven skozi vrata.

Družba je obnemela, a le za trenutek. Nato so se spogledali in zaslišal se je bučen krohot, kar je Benča, ki je to še slišal, še bolj razjezilo. Odtlej je pil sam za svoje drugod, če je imel kaj cvenka v žepu. Tudi se je bal, da bi moral povrniti gospodarju škodo.

Čas odnese v pozabo vse zamere, vse pijančevanje, kvartanje in kvantanje! Če se ni smelo igrati za denar, ni bilo več zanimivo. Tudi generacije se sčasoma zamenjajo. Hiša postane prevelika in klopi preveč prazne. Tudi prazna miza je postala prevelika. Ni več dišalo po obilni slastni praznični hrani: krvavicah, vroči zabeli, ocvirkih na žgancih ali zelju, ne po ješprenju in svinjskih kračah pa domačem kruhu …

V poznejšem obdobju se je v hiši še veliko spremenilo. Ob tej veliki mizi z odbitim vogalom je vse dneve samevala starejša koščena, sivolasa ženska in hitela premetavati kleklje na svojem punklju. Vse delavnike je ob dnevni svetlobi ob zamreženem oknu klekljala. Tako si je prislužila kakšen dinar, saj ni imela dohodkov in fizičnega dela ni več zmogla. Bila je zadnja stanovalka, ne lastnica.

Hiša se je izpraznila. Odmevali so samotni, drsajoči koraki po škripajočem podu, prek izlizanih pragov pod strop. Tudi prah in pajčevina sta se počasi širila in se udomačila vsepovsod. Pozimi je od sten vel hlad in se gostil v veliki sobi z visokim stropom. Velika, stara krušna peč v kotu je, kadar je bila zakurjena, dajala dosti toplote, a le v njeni bližini. Na drugi strani vrat, v »cimru«, kjer je  imela ženska posteljo, pa je bilo mrzlo in po stenah pod stropom se je nabiral srež. Starejše ljudi že od nekdaj rado zebe.

Ženska se je odločila, da bo prestavila svojo posteljo v sobo s krušno pečjo. Ker je bila miza v kotu čisto prevelika, je dobila dva moška iz soseske, ki sta mizo s težavo zvlekla v prazno podstrešnico. Morala sta jo obrniti postrani, da sta jo skozi vsa vrata in po stopnicah mogla spraviti gor in jo nazadnje v temnem, zatohlem prostoru spet postavila na noge. Tam se je nato na njej nabirala odslužena krama. Predvsem smeti, prah in pajčevina.

Žagarjev Joža je bil veliko mlajši, živel je v bližnjem zaselku. Od nekdaj je bil strasten zbiratelj starin. Marsikaj kovinskega, glinenega in lesenega si je bil že prisvojil. Skrivaj je iz stare, prazne, slabo zaklenjene kamnite hiše odnašal, kadar je verjel, da ga nihče ne vidi … Le močno je moral z ramo odsuniti škripajoča vhodna vrata, da so se odprla. Vse, kar je odnesel domov, je najprej očistil, popravil, premazal in zaščitil.

Pohlep ali zasvojenost veljata tudi v zbirateljstvu! Imel je že dokaj lepo zbirko, vendar mu ni bilo nikoli dovolj!

Dolgo mu je na misel hodila velika miza, ki jo je skrivaj šel večkrat gledat. Nekje so še vedno živeli potomci, lastniki hiše. Zato si nekako ni upal iti ponjo. Da bi koga prosil za pomoč … Videti bi bilo, kot da krade, tega pa si zares ni želel. Tako se je, po dolgem razmišljanju in ko je želja že prerasla v nezadržno hotenje, nekoč na večer odločil, da mizo sam nekako spravi domov!

Bilo mu je malo tesno, ko je spet previdno odsunil široka škripajoča zunanja vrata. Praznina zatohlih prostorov je kar odmevala. Stopnice so bile prašne, majave in zelo črvive. V podstrešnici je bila skoraj tema. Prestrašeni netopir je zafrfotal tik mimo njega in Jožu so se kar naježile dlake. Ali to kaj slabega pomeni, ga je prešinilo! Vendar je bil trdno odločen, da spravi mizo dol do veže in ven, da jo bo odpeljal k sebi domov. Z dlanmi je odrinil šaro in nesnago z mize, pajčevine je bilo vse polno. Nekaj časa je kar strmel vanjo. Obrnil jo je na rob, zaropotalo je; še vedno je bila težka, masivna, pokadilo se je.

S težavo jo je potiskal do vrat. Čez prag je šlo še težje. Potem je stopil na drugo stran in mizo počasi potisnil do stopnic. Hitel je, kolikor je mogel, kajti nič kaj dobro se ni počutil v mraku praznih tujih zidov. Potiskal jo je tik do stopnic, s premislekom, da bo varnejši, če jo bo porival in močno držal zadaj, da se kaj ne zgodi. Da bi ga na stopnicah »ne prehitela«! A je bil premalo previden. Težka miza se je prevesila čez rob zgornje stopnice ter z vso svojo težo zdrsnila, se zadrsala, preobrnila, butnila navzdol v trhel les pod seboj do dna stopnic, ki se je pod njeno težo in sunkom vdrl. Jože jo je seveda z vso močjo skušal obdržati! Še njega je potegnilo, ropotalo je, se lomilo prav do dna stopnišča, kjer je obmirovalo. Črvive izrezljane noge mize so bile polomljene!

Tudi Joževa noga je bila – zlomljena! In boleča buška na njegovi glavi.

»Auuu!« se je zaslišalo in odmevalo pod visok strop šele potem, ko se je iz trhlega lesa polomljene mize in tistega starega lesovja samo še smrdeče, puhlo in zatohlo kadilo.

Avtorica: Minka M. Likar

Foto: Shutterstock