Giuseppe Tartini je bil eden največjih violinistov svoje dobe, skladatelj, teoretik in pedagog svetovnega slovesa. Po njem se imenuje trg v središču starega dela Pirana, ki ga krasi glasbenikov kip. Ob njem stoji Tartinijeva hiša s čudovitimi poslikavami sten in štukaturami, ki so jih odkrili pri obnovi hiše in jih restavrirali. Na ogled je Tartinijeva soba v prvem nadstropju, kjer so razstavljeni nekateri skladateljevi predmeti, med njimi violina iz Amatijeve delavnice. Ob letošnjem Tartinijevem letu najdete več informacij na spletni strani https://tartini.eu/si/

Rojen leta 1692 je bil Giuseppe Tartini eden največjih violinistov svoje dobe, izjemno priljubljen pa je bil tudi kot baročni skladatelj in izvirni glasbeni teoretik. Zapustil je obsežen opus: okoli 130 koncertov in več kot 170 sonat za violino.

Pismo učenki

»Prva vaja je namenjena nadvse lahkotnemu naslonu loka na struno, da bo od samega začetka ton, ki ga bo lok iz nje izvabil, kakor dihljaj in ne kot udarec po struni. Za to sta nujna mehkost zapestja in nato takojšnja poteza z lokom, pri kateri se po lahnem naslonu ni več bati rezkosti in grobosti tona,« je med drugim svetoval maestro Tartini v pismu svoji nadarjeni učenki Maddaleni Lombardini Sirmen, ki jo je poučeval v Padovi leta 1760. To dragoceno pismo je izjemen zapis poučevanja violine v tistem času, v njem so zapisani najpomembnejši nasveti za violiniste, ki jih učenci upoštevajo še danes.

Violina in mečevanje

Družina Tartinijevih je bila velika, v njej je bilo kar devet otrok, vendar tudi dovolj premožna. Glasbenikov oče Giovanni Antonio Tartini je prišel v Piran kot trgovec iz Firenc in si v mestu kmalu pridobil ugled. Družina se je namestila v lepi hiši v središču mesta ob mandraču. Giovanni Antonio Tartini je kmalu postal solni pisar, javni beneški uslužbenec, ki je nadzoroval kakovost in količino soli, pridelane v piranskih solinah. To je bilo nadvse pomembno, zaupanja vredno delo, saj je bila pridelava soli ena najpomembnejših gospodarskih dejavnosti Beneške republike. Okoli leta 1700, piše Duška Žitko, raziskovalka Tartinijevega življenja in dela, so si Tartinijevi postavili vilo v Strunjanu s posestjo, kjer so se razprostirali oljčni nasadi, vinogradi, sadovnjaki in polja, bili pa so tudi lastniki solnih polj, ribogojnice in posestev.

Giuseppe se je najprej šolal v Piranu, nato pa v šoli za plemiče v Kopru, kjer si je pridobil široko humanistično izobrazbo z znanjem matematike, filozofije in retorike, sestavni del pouka sta bila tudi glasba in ples. Mladi učenec se je v teh letih poleg violine učil tudi sabljanja in menda je bil pozneje v študentskih letih v tem nepremagljiv. Za igranje violine se je odločil že zelo zgodaj, v otroških letih, in ji posvetil vse življenje.

Družina je bila v dobrem odnosu z minoriti in fanta so namenili za duhovnika. Toda mladi Guseppe se je temu spretno izognil tako, da se se je vpisal na pravo na padovansko univerzo, a že tedaj je po osem ur na dan vadil violino. Toda kmalu potem se je zaljubil v svojo učenko Elisabetto Premazore, in se skrivaj poročil z njo. Nevesta ni bila iz posebno premožne družne in Tartinijevi niso bili nad njo prav nič navdušeni.

Toda že v letu poroke 1710 je nenadoma, v nejasnih okoliščinah Giuseppeju umrl oče in tedaj se je dokončno odločil za glasbo. Njegov sklep je bil nagel in dokončen: sam je odšel k stricu v frančiškanski samostan Assisiju. Tam je živel vsaj štiri leta, študiral je violino in osnove kompozicije – v tem času se je razvil v vrhunskega violinista in skladatelja.

Najsrečnejša leta

Tartini je naglo zaslovel s svojim igranjem na violino, zelo navdušeno so ga poslušali v Assisiju in bližnjih mestih. Toda leta 1715 se je odločil, da je po letih, ki jih je namenil samo študiju in glasbenemu izpopolnjevanju, čas, da se vrne k ženi v Padovo. V naslednjih letih je odšel v Ancono, da bi se izpopolnil v violinski tehniki. Študiral in izpopolnjeval je tehniko igranja, eksperimentiral pa je tudi z violinskim lokom, pravi Duška Žitko, in ga tehnično izboljševal s podaljševanjem. V italijanskih mestih je bil znan in zelo cenjen kot učitelj violine, v Benetkah je učil mlade učence iz znamenitih plemiških družin Vernier, Mocenigo in Marcello, bil je uveljavljen violinist in skladatelj. Leta 1721 je postal prvi violinist bazilike sv. Antona v Padovi, toda njegov sloves je segel tudi čez meje – povabili so ga v Prago, po praških letih pa se je znova vrnil v Padovo, kjer ga je še vedno čakalo mesto prvega violinista. Odločil se je odpreti lastno violinsko šolo, kamor so prihajali študentje iz vse Evrope. Vsao nedeljo se je v padovanski baziliki zbrala množica domačinov in tujcev, ki so ga prihajali poslušat. Številni glasbeniki, plemstvo, učenjaki, grofje so ga za visoko plačilo vabili k sebi.

Toda srečna leta niso trajala, saj je maestra leta 1740 zadela nesreča: ohromela mu je desna roka, paraliza roke pa je potem tako napredovala, da ni mogel več javno nastopati. To je bil zanj hud čas, namesto igranja se je bolj usmeril h glasbenoteoretičnim vprašanjem, pedagogiki in glasbenemu poučevanju. Umrl je leta 1770, leto dni po ženini smrti.

Ilustracija Tartinijevih sanj, v katerih mu vrag igra znameniti trilček.

Vragov trilček

V letih, ki jih je Tartini preživel v Assisiju, je nastala tudi njegova najbolj znana skladba, violinska sonata Vragov trilček. Odlikujejo jo tehnično izredno zahtevni odlomki. Zanimiva je zgodba o njenem nastanku, ki jo je pripovedoval astronomu J. J. Lefrançoisu de Lalandu. Tartini je v meniški celici živo sanjal, da se mu je v sanjah prikazal vrag in ga prosil, da bi bil njegov služabnik. Ob koncu pouka je Tartini izročil hudiču svojo violino, da bi preizkusil njegovo spretnost – hudič je takoj začel igrati s tako virtuoznostjo, da je Tartiniju kar vzelo sapo. Ko se je skladatelj zbudil, si je nemudoma zapisal sonato in obupno poskušal znova ujeti, kar je slišal v sanjah. Čeprav je bila sonata virtuozen izdelek in zelo uspešna pri občinstvu, skladatelj še daleč ni bil zadovoljen z njo: zdela se mu je veliko slabša od tistega, kar je slišal v sanjah. Astronom je Tartinijevo pripoved o nastanku trilčka objavil in pozneje je zaživela v več likovnih upodobitvah.

V novejšem času so s Tartinijevega spomenika nekajkrat ukradli lok, ki ga glasbenik drži v roki. Leta 2016 so kip s podstavkom in ograjo restavrirali. Na robu violine so pri 3D-skeniranju odkrili do tedaj neznano čustveno posvetilo kiparja njegovi ženi, ki je do svoje smrti leta 1893 z nasveti dejavno sodelovala pri izdelavi skulpture.

t