Gre za kronične, ponavljajoče se duševne motnje, ki se zaradi neustreznega vnosa hranil lahko kažejo z zelo resnimi telesnimi zapleti.

Osebe z motnjo hranjenja pogosto občutijo sram ali se počutijo krive zaradi svojih prehranskih vzorcev, zato svoje vedenje navadno skrivajo pred drugimi. Nezdravi prehranski vzorci in nenehno premišljevanje o hrani in videzu so navadno znak duševnih stisk v ozadju, na primer nadzor nad hrano kot nadomestilo za pomanjkanje občutka nadzora nad življenjem ali kot način soočanja z lastnimi čustvi.

Različne vrste motenj hranjenja

Motnje hranjenja prepoznamo predvsem po nenadnih spremembah na čustvenem, vedenjskem, spalnem in prehranjevalnem področju. Za razvoj oziroma nastanek motenj hranjenja so lahko vzrok neurejeni odnosi v družini, hrana kot vzgojni pripomoček, odnos staršev do hrane, telesno, čustveno in spolno nasilje, posebne osebnostne poteze, čezmerna telesna teža ob rojstvu in v otroštvu, vpliv medijev …

Anoreksija nervoza se navadno pojavi na prehodu iz otroštva v puberteto. Zanjo je najznačilnejši zmanjšan vnos hrane in posledično zmanjševanje telesne teže pod najmanjšo normalno telesno težo. Te osebe čutijo paničen strah pred debelostjo in si zato ves čas prizadevajo, da se njihova telesna teža ne bi zvečala, četudi je ta morda že zelo majhna. Gre za moteno doživljanje lastnega telesa, svoje telesne teže in oblike ne zaznavajo realno in so ves čas obremenjene s svojim telesnim videzom in vnosom hrane. Značilni so še pretiran in strog režim telesne vadbe, natančno načrtovanje jedilnika s čim manj zaužitih kalorij, pogosto uživanje odvajal, nošenje ohlapnih oblačil, izpadanje las, izsušena koža. Pojavijo se lahko izostanek menstruacije in zmanjšanje prsi, slabo počutje, izčrpanost, glavoboli, omedlevica.

Pri bulimiji nervozi čuti oseba strah pred debelostjo. Ta motnja se navadno pojavi na prehodu iz pubertete v odraslost. Značilna so ponavljajoča se prenajedanja, ki trajajo do dveh ur, v tem času pa oseba zaužije več hrane kot navadno. Ob tem lahko čuti, da ne more prenehati jesti, da nima nadzora nad lastnim hranjenjem. Po prenajedanju sledi obdobje občutkov obžalovanja in krivde, ko oseba želi preprečiti, da bi se zredila. To skuša doseči z neustreznimi mehanizmi zmanjševanja telesne mase (bruhanjem, zauživanjem odvajal, čezmerno telovadbo ali stradanjem).

Kompulzivno prenajedanje je motnja hranjenja, ki se zelo pogosto pojavlja pozneje v življenju, med 35. in 45. letom. Pogosto se pojavlja pri debelejših posameznikih in se v nekaterih primerih povezuje z bulimijo in anoreksijo. Gre za ponavljajoča se obdobja prenajedanja z občutkom pomanjkljivega nadzora nad lastnim hranjenjem. Osebe, ki trpijo za motnjo te vrste, imajo pogosto čezmerno telesno težo.

Pri ortoreksiji nervozi gre za patološko obsedenost z biološko čisto hrano, osebe z ortoreksijo svoji prehrani podrejajo svoj vsakdanjik. Gre za potrebno po nadzoru, ni pa strahu pred debelostjo ali težnje po vitkosti. Pogosto razmišljajo o hrani in si jedilnike pripravljajo daleč vnaprej. Takšni posamezniki zavračajo hrano, ki je ne pripravijo sami ali niso prepričani o njenih sestavinah.

Bigoreksija nervoza pa je motnja, ki je značilna večinoma za moške. Posameznik z bigoreksijo je obseden z mišičastim telesom in je za izgrajevanje ter ohranjanje mišične mase pripravljen podrediti vse. Pretirano se posveča telesni vadbi, ogromno časa prebije v fitnes centrih in pred ogledalom, trenira brez počitka ter razvije zelo strog prehranjevalni sistem, zaradi česar nastanejo motnje hranjenja. Prihaja lahko do zlorabe anabolnih steroidov, motnje spolnih funkcij.

Nujna je strokovna pomoč

Poglavitni problem motenj hranjenja sta nizka samopodoba in samospoštovanje. Zdravljenje je usmerjeno celostno in zajema diagnostično, psihiatrično in psihoterapevtsko vodenje. Uporabljajo se različne vrste psihoterapevtske obravnave (vedenjsko-kognitivna in dinamsko-razvojna psihoterapija), po potrebi pa tudi ustrezna zdravila. Vsako zdravljenje motenj hranjenja zahteva osebno predanost in odločenost posameznika, hkrati pa tudi razumevanje in podporo okolice. Najpomembnejše je, da oseba prepozna in si prizna določene težave, zavedati pa se moramo, da hitrih rešitev ni. Zdravljenje namreč traja več let, povprečno štiri leta.

Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine