Na zvočno podobo slovenske narodno-zabavne glasbe sta odločilno vplivala Slavko Avsenik in Lojze Slak. O njunem bogatem življenju in glasbeni ustvarjalnosti sta izšli dve biografiji, pisatelj Ivan Sivec, dober poznavalec te tematike, je napisal knjigo o Lojzetu Slaku, zamejski poznavalec Avsenikove glasbe, glasbeni urednik, publicist in glasbenik Aleksi Jercog pa o Slavku Avseniku. Obe sta izšli pri založbi Mladinska knjiga.

Monografija z naslovom Lojze Slak: Moje plošče so moje knjige prihaja med bralce prav v letu, ki je povezano s kar dvema Slakovima obletnicama: letos mineva petinosemdeset let od njegovega rojstva in šestdeset let od tedaj, ko je nastopil v glasbeni oddaji Pokaži, kaj znaš, ki mu je odprla pot v glasbeni svet. Knjiga obuja bogato Slakovo dediščino, saj je odločilno pripomogel k uveljavitvi diatonične harmonike, obenem pa njen zvok harmonike združil z večglasnim ljudskim petjem.

Mikavna stričeva harmonika

Ivan Sivec v knjigi slikovito opisuje Slakovo otroštvo, saj je morala Lojzeta mati zaradi zdravstvenih težav ob številnih otrocih za nekaj časa oddati k svojim staršem. Prav v številni družini pa je odkril glasbo, in tako se je zelo zgodaj pokazala tudi njegova izredna glasbena nadarjenost. Stric Lojze mu je prinesel posebno darilce, orglice, fant pa se je v enem samem dnevu na paši sam naučil nanje zaigrati skladbo Na planincah, kmalu pa še več pesmi. Posebno ga je mikala stričeva harmonika na vrhu omare – in to se mu je je nekega dne, ko so bili vsi v vinogradu, posrečilo spraviti z omare na stol, začel je pritiskati na tipke in se skrivoma kmalu sam naučil zaigrati tri pesmice. Stric, presenečen nad dečkovo nadarjenostjo, mu je dejal: »Saj igraš, da bi premaknil še peč!«

Več preberite v 42. številki Kmečkega glasa