Gospa Irena je po poklicu učiteljica. Že v mladosti je pogosto imela napade glavobolov, ki so jih največkrat povzročili zunanji dejavniki, kot so stres, delo z računalnikom in dolgotrajno gledanje televizije. Zdravniki so menili, da so to migrenski glavoboli. V zadnjih šestih mesecih gospa opaža, da postaja vedno bolj utrujena že po majhnih fizičnih dejavnostih. Pojavile so se tudi bolečine v sklepih in mišicah. Povišane telesne temperature ni imela. Pred tremi meseci je prek noči nastal močan glavobol. Lasišče je postalo občutljivo in nekega večera je doživela tudi kratkotrajno izgubo vida. Ob žvečenju je čutila močne bolečine v žvekalnih mišicah. Na glavi je opazila zadebeljeno žilo, in sicer na desni strani na čelu in nad uhljem, ki je bila na pritisk zelo boleča.

Ker analgetiki niso zmanjšali bolečine, se je odločila, da bo obiskala dežurnega zdravnika. Ta je opravil klinični pregled bolnice, ji dal v infuziji močna zdravila proti bolečinam in jo sprejel v bolnišnico na revmatološki oddelek. Po enem tednu bivanja v bolnišnici so ugotovili, da ima bolnica gigantocelični arteritis, ki je prizadel temporalno arterijo na glavi. Z ustreznim zdravljenjem z glukokortikoidi se je zdravstveno stanje bolnice izboljšalo in je lahko zapustila bolnišnico. Naslednji kontrolni pregled pri revmatologu bo imela čez mesec dni.

Gigantocelični arteritis
Gigantocelični arteritis je vnetje žilne stene arterije in spada v skupino vaskulitisov (to so pa vnetja katere koli žile, ne samo arterij). Natančno diagnozo lahko postavimo z uporabo magnetne resonance in računalniške tomografije arterij ter z biopsijo ali odvzemom delčka tkiva prizadete arterije. Za vaskulitis sta značilna vnetje in posledična okvara žilnih sten. Težave se lahko pojavijo samostojno ali pa v povezavi z drugimi boleznimi, kot so na primer okužbe, maligna obolenja, preobčutljivost na zdravila ali pa sistemskovezivna obolenja. Pri omenjeni bolezni so prizadete velike in srednje arterije, na primer karotidne arterije. Pogostnost bolezni narašča s starostjo. Bolj so prizadete ženske.

Vzrok bolezni še neznan

Vzroka bolezni za zdaj še ne poznamo. Poleg genetskih dejavnikov je pomemben tudi vpliv okolja. Med dejavnike tveganja sodita tudi nizka telesna teža in zgodnja menopavza. Ločimo splošne klinične znake, kot so izguba teka, utrujenost, povišana telesna temperatura in nočno potenje. Poleg simptomov, ki smo jih omenili pri bolnici gospe Ireni, so pogoste tudi okvare sluznice jezika in ustnic. Lahko pride do prehodne izgube vida, ki morda vodi tudi v trajno slepoto. Bolniki lahko imajo tudi bolečine v grlu, hripavost in suh kašelj. Prizadete so lahko tudi arterije na rokah, ki se kažejo z oslabelostjo uda in odsotnostjo pulza na rokah. V laboratorijskih izvidih pogosto opazimo povišane vnetne kazalnike.

Revmatična polimialgija

Gigantocelični arteritis predstavlja nujno zdravstveno stanje v revmatologiji. Pogosto je povezan še z neko podobno revmatološko boleznijo, imenujemo jo revmatična polimialgija. Natančno diagnozo lahko postavimo s preiskavami, kot so ultrazvok arterij, magnetna resonanca in računalniška tomografija arterij. ter biopsija oziroma odvzem delčka tkiva stene prizadete arterije za histološko analizo v laboratoriju. Izključiti je treba nekatera obolenja živcev predvsem na glavi ter hujša obolenja vida, kot je na primer zelena mrena ali glavkom.

Gigantocelični arteritis zdravimo na začetku z visokimi odmerki glukokortikoidov. Učinek teh zdravil je hiter, po navadi bolniki občutijo izboljšanje že po 24 do 48 urah.

Odmerek zdravila postopoma znižujemo do vzdrževalne vrednosti, ki ga mora bolnik imeti določeno obdobje do izboljšanja vseh znakov bolezni. Če zdravljenje z glukokortikoidi ni uspešno, doda revmatolog še druga zdravila, ki vplivajo na imunski odgovor, kot je na primer  metotreksat. Če to zdravljenje ni učinkovito, se lahko vpelje biološko zdravila. Zdravljenje z biološkimi zdravili je zelo uspešno, vendar ima tudi nekatere omejitve in stranske učinke.

Kronična bolezen

Gigantocelični arteritis je kronična bolezen in potrebuje dolgotrajno zdravljenje. Bolniki s to boleznijo imajo tudi večje tveganje za nastanek razširjenja oziroma anevrizme največje arterije – aorte. Bolnika vodita zdravnik družinske medicine in specialist revmatolog. Poleg laboratorijskih preiskav vsaj enkrat na leto opravimo tudi rentgensko slikanje prsnih organov, po potrebi pa tudi ultrazvok srca ali računalniško tomografijo arterij. Predčasni pregledi so potrebni, če se bolezen poslabša, predvsem moramo biti pozorni na poslabšanje vida.

Milan Rajtmajer , dr. med., spec. splošne in družinske medicine