To bolečino povzroči neposredna poškodba ali bolezen živca, ki zaznava bolečino, ali delov živčevja, ki prenašajo bolečinske signale (hrbtenjača, možgani). Ta vrsta bolečine ima posebne značilnosti. Navadno je huda in dolgotrajna, zato zelo zmanjša bolnikovo sposobnost za vsakodnevne dejavnosti in delo, vpliva tudi na njegovo družabno življenje. Še vedno pa jo preslabo poznamo in težko razumemo.

Bolečina je normalen odziv telesa, ki nam sporoča, da se v njem nekaj dogaja ali da je prišlo do poškodbe. Ima varovalno vlogo, saj se zaradi nje navadno umaknemo in tako preprečimo nadaljnje poškodbe. Bolečino zaznamo, ker se dražljaji iz poškodovanih tkiv po posebnih čutnih živcih prevajajo od poškodovanega dela telesa do hrbtenjače in nato do možganov. Nevropatska bolečina je posebna. Razlikuje se od bolečine v mišicah, sklepih ali bolečine, ki jo povzroča vnetje. Povzroči jo neposredna poškodba ali bolezen živca oziroma živčevja.

Neprijetni znaki in moteče zaznave

Zaradi kronične nevropatske bolečine trpi od 7 do 10 odstotkov odraslih. Lahko je zaplet različnih bolezenskih stanj ali poškodb. Okvaro živcev pogosto povzroči sladkorna bolezen, kar četrtina teh bolnikov trpi za bolečo kronično nevropatijo. Vzrok so lahko še poškodbe živcev po nesrečah ali kirurških posegih, vnetja in okužbe (pasovec ali herpes zoster), nekatere spremembe v hrbtenici, čezmerno pitje alkohola ter rak in njegovo zdravljenje (npr. kemoterapija, obsevanje), kronična bolečina v križu. Nevropatska bolečina lahko nastane tudi po možganski kapi, poškodbi hrbtenjače in ob multipli sklerozi. V teh primerih gre za okvaro osrednjega živčevja.

Ta bolečina ima posebne značilnosti. Pojavi se lahko tedne, mesece ali celo leta po poškodbi ali začetku bolezni in običajno traja dolgo časa, le redko izgine sama od sebe. Pojavlja se v sunkih in valovih. Bolniki nimajo enakih in tudi ne enako izrazitih simptomov. Najpogosteje jo opisujejo kot bliskovito, pekočo, ostro, zbadajočo, žarečo, mravljinčavo ali elektrizirajočo. Na območju poškodovanega živca se pojavljajo tudi spremenjeni občutki. Prizadeti del je lahko manj občutljiv, otrpel. Bolečino lahko sproži že blag dotik ali neboleč dražljaj (npr. stik z rjuho, blag poteg po koži) ali pa se pojavi spontano. Dražljaj, ki bi normalno povzročil blago bolečino, lahko sproži zelo hudo ali neznosno bolečino. Simptomi se pogosto pojavljajo ali stopnjujejo konec dneva in ponoči, kar povzroča hude motnje spanja. Z nevropatsko bolečino sta velikokrat povezani tudi depresija in tesnoba, ki še poslabšata kakovost življenja bolnikov in njihovih bližnjih.

Običajna protibolečinska zdravila niso učinkovita

Če je bolečina dolgotrajna ali se ponavlja že nekaj tednov ali mesecev in je pekoča, zbadajoča, mravljinčava, elektrizirajoča ali mrazeča, je pomembno, da se o težavah pogovorite z zdravnikom. Po pogovoru bo zdravnik na podlagi vaših znakov in morebitnih drugih bolezni ocenil, ali gre morda za nevropatsko bolečino. Za uspešno zdravljenje nevropatske bolečine je odločilno pravočasno prepoznavanje, z ustrezno strokovno pomočjo jo je mogoče nadzorovati. Za lažjo opredelitev bolečine so na voljo enostavni vprašalniki, ki jih boste izpolnili sami ali skupaj z zdravnikom. Ob sumu, da gre za nevropatsko bolečino, bo zdravnik preveril občutenje in motorične sposobnosti bolečega dela telesa, ker lahko kažejo okvaro živčevja. Po potrditvi diagnoze vam bo v skladu s strokovnimi priporočili predpisal zdravilo za lajšanje bolečine.

Zdravljenje nevropatske bolečine je specifično. Pomembno je, da ustrezno zdravimo osnovno bolezen, ki jo je povzročila (okužbo, sladkorno bolezen, pritisk na živčne strukture). Če vzroka ne moremo odpraviti, bolečino lajšamo z zdravili. Običajna zdravila za lajšanje bolečine (paracetamol, nesteroidna protivnetna zdravila) niso učinkovita. Uporabiti je treba zdravila, s katerimi se sicer zdravijo druge bolezni (npr. depresija, epilepsija), vendar ugodno vplivajo na živčne strukture in s tem učinkovito lajšajo nevropatsko bolečino. Imenujemo jih nevromodulatorji. V to skupino spadajo zdravila za zdravljenje epilepsije (antiepileptiki, npr. pregabalin, gabapentin) in depresije (antidepresivi, npr. duloksetin, amitriptilin, venlafaksin). Uporabljajo se tudi obliži in mazila, ki delujejo samo na mestu bolečine. Včasih je treba kombinirati več zdravil, saj se dopolnjujejo po načinu delovanja in tako povečajo učinkovitost zdravljenja.

Avtorica: Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine