Arhitektka, profesorica dr. Živa Deu je izjemna poznavalka arhitekture slovenskega podeželja. Njene temeljne knjige Stavbarstvo slovenskega podeželja, Prenova stanovanjskih stavb in Najlepše slovenske prenovljene hiše 1 in 2 so prinesle bralcem vpogled v bogato podeželsko arhitekturo in možnosti za prenovo kmečkih domov. Pravkar pa je izšla njena monografija z naslovom Ograje, njej opozarja, kako pomembna je ta spregledana prvina za podobo same hiše pa tudi naselja kot celote. Lahko je okras ali pa celotno podobo temeljito pokvari.

Začniva kar z vašo novo monografijo. S kakšnim namenom predvsem ste jo napisali?

Ograje so nekako prezrt element v urejanju okolice in pogosto so izbrane in postavljene brez prave pozornosti in občutka za celoto hiše. Ko se človek sprehaja po vaseh pa tudi po mestnih trgih in ulicah, ugotavlja, da ograje, ki se postavljajo v zadnjem obdobju, ne prispevajo k lepoti urejenega okolja, ampak ta prostor nekako degradirajo. V monografiji sem želela pokazati predvsem kakovostne, lepe ograje, ograje, ki sodijo v neko ograjeno okolje in ga dopolnjujejo.

Kako lahko danes izbiramo ograjo, na primer na podeželju ali vasi?

Najpogosteje se danes ravnamo po tem, kaj je na voljo na trgu – kaj nam ponuja trgovina in kaj obrtniki, malo pobrskamo po internetu. Tam vidimo ograjo, ki se nam zdi lepa in je mogoče tudi cenovno ugodna, ter jo preprosto kupimo. Ne razmišljamo, ali sodi v naše okolje, ulico, prostor trga. Pogosto pa se ravnamo tudi po sosedu in postavimo podobno ograjo, čeprav je morda sosedova kovana, preveč baročna in ni v skladu z njegovo sodobno hišo.

Kako pa bi ravnali pravilno?

Tako da bi kratko malo poiskali urbanista na občini, se z njim pogovorili – v vsakem primeru bi bilo najbolje poiskati strokovnjaka. Ali pa če smo sodelovali s projektantom, ki nam je oblikoval hišo, da se tudi z njim dogovorimo, naj nam svetuje pri oblikovanju ograje. Po navadi pa sodi denar za tak nasvet med nezaželene stroške in ograjo kupimo kot pač kateri koli izdelek na trgu: izberemo tistega, ki nam je všeč. Tudi ureditveni ali urbanistični načrti za naselja ne vsebujejo smernic, kakšna naj bo ograja na posameznem območju, da bi lastniki vedeli, na kaj morajo biti pozorni.

Kako pa lahko izberemo primerno ograjo za svojo hišo in okolje, če se nismo pripravljeni obrniti na projektanta? Kako si lahko preprosto pomagamo?

Vprašanje je težko, zdaj bom uporabila morda nekoliko zaprašen, a vendar še vedno zelo uporaben nasvet: nekateri arhitekti, ki se ukvarjajo z urejanjem prostora, svetujejo, naj se vsak, ki postavlja v prostor kar koli novega, sprehodi naokrog in dobro pregleda značilno staro arhitekturo ter ugotovi, kako so prebivalci gradili ali postavljali nekdaj, zakaj so postavljali tako, ter skuša nadgraditi, kar potrebuje danes. V vsakem okolju najdemo nekdaj značilne ograje, in če izberemo enako gradivo in obliko, zagotovo ne bomo veliko zgrešili. Tako ne bomo vnesli v ta naš prostor nečesa, kar ne sodi vanj: sredi Krasa ne bomo postavljali izrezljane lesene ograje. Tod še vedno priporočamo uporabo kamna, mogoče tudi kovine, če pa je hiša novejša, je treba to tudi prilagoditi likovnemu jeziku hiše. V okolju, kjer je bilo od nekdaj veliko lesa, lahko nastane zelo preprosta in lepa ograja, če bomo pregledali, kakšni so bili leseni opaži v tistem okolju. Naredimo lahko tudi betonski podstavek ali enostavno oblikovane betonske stebre, in potem v vmesna polja umestimo preprosto oblikovane deske.

Prostor doživljamo kot enotno sliko: ograja ne vpliva samo na podobo stavbe, ampak lahko vpliva tudi na podobo celotnega okolja, če je to vaško središče, ali pa celotne ulice ali trga v mestu.

Ali se ograje po arhitekturnih regijah podeželja ločijo med seboj?

Ograje se arhitekturno ne razlikujejo tako zelo kot stavbe, vendar pa tam, kjer je bilo veliko lesa, predvsem v alpskem svetu, prevladujejo lesene ograje. Znana sta dva tipa: pri enem so deske postavljene bolj na gosto, ograjo bolj zapirajo – ne toliko zaradi pogledov kot zato, da so bili vrtovi zavarovani pred živalmi, ki so ponoči prišle na pojedino. Zunaj, na odprtem prostoru, pa so ograje zelo zelo preproste, bolj prosojne, zanje je uporabljeno le malo lesa. Ta dva tipa ograj sta značilna za ves gozdnati svet, od Goričkega prek Pohorja do osrednje Slovenije pa tudi za Cerkljansko. Tam, kjer je bilo veliko kamna, lesa pa malo, pa so izdelovali ograje samo iz kamenja. Kraški prostor zaznamujejo zaprte ograje, zgrajene predvsem za zaščito pred vdorom močnih vetrov, ki so pihali tod.

V nekaterih delih gorenjske kulturne krajine, kjer so bile ob nahajališčih železove rude razvite kovaške delavnice, so se značilno utrdile kovane ograje. Zanimivo pa je zelo malo ograj v Prekmurju, tam na podeželju ograj skorajda ni bilo, če so že bile, so bile pa vedno žive: zasajene z ločjem, vrbo – beko, jelšo ali celo s sadnim drevjem, ki je ločevalo prostor od sosedovega. Pogosto so tako ločevali tudi uporabna zemljišča; trakasta razporeditev ravnih obdelovalnih površin v tem okolju je to tudi omogočala. Drevesa in tudi grmovnice, zasajeni v vrsti, so pomenili mejo med lastništvom, sosedoma, sočasno pa so bile te žive meje tudi zatočišča številnim divjim živalim: divjim zajcem, kunam in ptičem. Hiše na deželi so imele skoraj vedno ograjene vrtičke.

Kako pa naj bodo lesene ograje na planem obenem tudi odvračalne?

Na podeželju so nekdaj lepe lesene ograje ali ograje, zidane iz kamna, ki so bile značilne za kulturne krajine, večinoma zamenjali električni pastirji. Žične ograje, ki so bolj namenjene za začasne kot stalne postavitve, tako počasi nadomeščajo ograje, izdelane iz avtohtonega gradiva, lesa ali kamna. Temu bi se zares morali kar najbolj izogniti. Tudi pašnik je veliko lepši, če je zamejen z leseno ograjo, po njej pa lahko zaradi varnosti prikrito napeljemo še električno varovalo.

Kaj mislite o zeleni ograji?

Tako za podeželsko kot za mestno okolje ni nič lepšega kot zelene ograje. Najlepše so, če uporabimo zanje zelenilo iz okolja, na primer bukev, gaber ali smreko. Neprimerne ograje na podeželju so iz raznih klekov, tuj – drevesnih vrst, ki so se sicer udomačile, vendar so tujerodne. Sicer pa so lahko zelene ograje zasajene tudi s šipkom, lesko, trdolesko, vsem, kar pač najdemo v nekem okolju. Lepe so tudi zelene ograje iz jagodičja: kosmulje, črnega ribeza, rdečega ribeza, malin. Te lahko razmejujejo funkcijo enega zemljišča od drugega in varujejo pred pogledi.

V vsakem okolju najdemo nekdaj značilne ograje, in če izberemo enako gradivo in obliko, zagotovo ne bomo veliko zgrešili. Tako ne bomo vnesli v ta naš prostor nečesa, kar ne sodi vanj: sredi Krasa ne bomo postavljali izrezljane lesene ograje.

Kaj je za vas lepa, sodobna ograja na podeželju?

Na Krasu je to zagotovo kamnita ograja, zidana z lokalnim kamnom na star, primorski način: se pravi, da so fuge zelo majhne, skorajda nevidne, in da se potem vanje naseli kakšna praprot, divja rastlinica, ki pocvita. V odprtem prostoru visokogorja so pa še zmeraj najlepše lesene ograje. Najbolj so mi pri srcu tiste, ki so sestavljene iz nosilne konstrukcije lesenih okroglih stebrov, nanje pa je z lesenimi obroči pripeto polnilo, oblikovano iz diagonalno položenih desk.

Ali tradicionalno ograjo oblikovno lahko nadgradimo tako, da bo izhajala iz tradicije, pa bo vendar malo sodobnejša?

Oglejmo si staro leseno ograjo, izdelano iz lesenih stebrov in mednje razporejenih pokončno postavljenih desk. Ograja je bila izdelana na roko in njen vtis je nekoliko rustikalen. Danes pa bo ograja enakega videza zaradi strojne izdelave, natančno odmerjenih in gladko oblikovanih desk nehote dobila sodoben likovni izraz.

Tudi pri kovini je zelo podobno: podstavek iz kamna in kamnite stebre so danes zamenjali betonski izdelki, vmesno polnilo – okrogle ali oglate palice, ki so bile v baroku zvite, oblikovane, dopolnjene z raznim drugim okrasjem, pa so danes gladke, enakomerno razporejene. Videz take ograje je tako popolnoma enostaven, sodoben.

Ker zelo dobro poznate slovensko pokrajino: katere napake vas najbolj zmotijo pri današnjih ograjah?

Zelo pogoste so ograje, ki posnemajo baročni likovni jezik in so izdelane iz kovine. Se pravi, da so vsi elementi preveč okrašeni, da sploh ne spadajo v naš čas in da so se te ograje – mogoče tudi zaradi ponudbe na trgu – naselile kar po vsej Sloveniji. Takšne ograje me zares zmotijo v nekem naselju v Beli krajini ali pa morda na Krasu, tam so prebivalci ponekod zidane zidove in portone nadomestili s kovinskimi ograjami – pa nimam nič proti kovini. Kovina sama po sebi je zelo lep element, le da ta okras iz preteklosti ne sodi več v naš čas, posebno če je hiša oblikovana popolnoma moderno, celo z ravno streho.

Če se vrneva še k monografiji, kaj bo bralec našel v njej?

Prizadevala sem si predstaviti zares samo ograje, ki so lepe v nekem prostoru. Prikazano je, kakšna je funkcija ograje: ko ograjo postavljamo, moramo vedeti, zakaj jo postavljamo, moramo spoznati prostor – v monografiji so tudi jasno prikazana območja, kjer prevladuje kot gradivo les, kamen, kovina, in potem, kako so na takih območjih iz tega gradiva narejene ograje. V mestih bomo našli kar nekaj zgledov, kakšna ograja je primerna za stare in za nove sodobne vile, in podobno na podeželju: predstavljene so najlepše ograje, ki sodijo v ta prostor in naj bi bile zgled oblikovanja novega.

Več o o  knjigi najdete na tejle povezavi: https://zalozba.kmeckiglas.com/Etnografija,%20arhitektura/ograje