Ni jih bilo malo, predvsem pa je bila večina zgodb zelo dobra, tako da bi si želeli objaviti še kakšno zgodbo ali pesem več. Vsi moji adventi je črtica iz današnjih dni, drobir raznih dogodkov okrog adventa, spretno povezan v pripovedi o predbožičnem času, ki kratkočasijo in dajo misliti, da smo lahko tudi  v letošnjih dnevih pred prazniki našli kaj lepega in da je včasih življenje dobro pogledati z malo lahkotnejše plati. Lepo vabljeni k pisanju tudi v letošnjem letu!

V. K.

Vsi moji adventi

Lansko leto je bilo zame čudno. Imel sem smolo, kar nekajkrat sem se poškodoval; zgolj neprevidnost, povsem nepričakovano. Pomislil sem že, da so kriva leta. A ravno v enem letu, menim, se človek vendar ne postara toliko?!

Že vrsto let hodim na naš Hribc, pičlega tisočaka je visok; zelo prijetna, ne prenaporna hoja urica hoda od doma. Spotoma srečam kakega znanca, izmenjava si nekaj besed, da me sapa dohiti, in grem naprej. Ampak letos je marsikaj drugače kot prejšnja leta. Saj se še srečujemo na stezi, večinoma stari znanci, vendar se vsak umakne kolikor mogoče na skrajni rob steze. Imam občutek, da se bojimo drug drugega! Ker ta presneta korona kar traja!

Začel se je advent. To je čas, ko moramo imeti na kmetih pod streho pospravljene vse poljščine, zorano praho in pripravljeno steljo ter kurjavo za zimo. Tudi letos smo postorili vse to. Bilo je kar veliko lepega vremena in letina, je, hvala bogu, dobra. Čakajo nas še koline, tam pred božičem. To je od nekdaj pomemben kmečki dogodek! Zdaj nimam drugih obveznosti, kot da dvakrat na dan pomagam nakrmiti živino. Drugi postorijo ostalo in časa mi ne manjka.

Na kmetih smo zelo povezani z naravo. Nista samo delo in hrana. Ko se vzpenjam navkreber po gozdu, vedno vidim kaj, kar z ženo vsako leto v adventu potrebujeva za okrasitev doma. Tako sem že novembra nabral tankih šib, srobot pa bršljan, jelkove in borove vejice ter češarke, šipek in še kaj, iz česar potem žena naredi lepe adventne venčke. Toliko veselja imava s tem! Enega takoj obesiva na vhodna vrata, drugega postaviva  na mizo. Kakšnega podari otrokom in svojim prijateljicam. Z ženo sva že v zrelih letih, tako si krajšava ta čas, ko je zunaj hladno. Tudi dovolj gozda imamo, da v domači goščavi posekam pred božičem smrečico za božično drevesce. Domov sem že prinesel plahte lepega, tankega mahu in ga sušim pod pečjo. Jaslice pripravlja žena skupaj z vnuki dan pred božičem, nič prej. Kakšen živžav je vselej! Takrat tudi že diši po orehovi potici in kuhanem vinu. Pa pod noč, ko v cerkvi pozvoni, ko gremo vsi okrog hiše pokadit …

Bilo je konec lanskega poletja, vračal sem se s Hribca in za potjo sem videl leskov grm, na vejah pa kobule zrelih lešnikov. Tole bo pa za male otroke, sem pomislil, ali za potico. Povzpel sem se dva, tri korake navkreber po brežini, zgrabil za vejo, vendar se ni izšlo, kot sem pričakoval. Noga ni imela opore na melišču, spodmaknilo se je pod čevljem, scela sem padel navzdol na pot, kolikor sem bil dolg in širok. Z glavo sem udaril ob tla, zabliskalo se mi je pred očmi in me zabolelo. Kar nekaj časa sem ležal tako, preden sem se znova ovedel in se počasi pobral. Jej, jej, Janez, sem si rekel, kako si bil nespameten. Učiš otroke, da morajo biti previdni … Lešniki so se skotalili po bregu, niti na misel mi ni prišlo, da bi jih pobral! Z bolečo glavo, kolenom in odrgnino sem se vrnil domov. Potem sem se kar nekaj dni zdravil.

 »Pozdravljen, Janez, že nazaj?« S sovaščanko Maro se večkrat srečava na teh stezah. »Ste še vsi zdravi? Ja, pri nas tudi, za zdaj … A veš, da je Justinov pob šel na obisk k punci, ki je iz sosednje občine, in je plačal kazen!? Uboga mladina, kajne, sedaj se še ženit ne morejo!«

Mara mi vedno pove kakšno lokalno novico. »Ampak včasih …« Vem, kaj bo sledilo. Zame tisti njen včasih ni več tako zanimiv. Spremenim temo, se malo pošalim in se na hitro poslovim. Bova kdaj drugič nadaljevala … o včasih …

Lani je bilo kar veliko deževnih dni. Tisto soboto se je popoldne zvedrilo in odpravil sem se gor na Hribc. S seboj sem za vsak primer vzel dežnik, tak z leseno kljuko, ki mi je bil obenem za oporo. Ko so se megle razkadile, je posijalo nekaj sončnih žarkov, preden je sonce zašlo. Prav lepo, umito ozračje je bilo. Na robu, kjer rasteta grušč in grmovje, sem videl šipkov grm. Dolgi trnjevi poganjki, na koncu pa lepo dozoreli rdeči šipkovi plodovi. Najprej sem pripognil najbližjo vejo in kar v žep stresel še malo mokre jagode. Nato sem oskubil še drugo vejo. Žena je vedno vesela, kadar ji prinesem kaj zelišč ali cvetov za njene čajne mešanice. Res zna pripraviti dober čaj; šipkov pozimi še kako prav pride. Pa kapljico žganja noter … To tako prijetno pogreje. Tretja šiba je bila preveč oddaljena. Pomagal sem si s kljuko dežnika, zakljukal sem jo in potegnil k sebi. Izmuznila se je. Stopil sem korak naprej, na rob mokre skale, in potegnil. Preden sem vejo previdno prijel za tiste bodice, mi je spodrsnilo, me potegnilo čez rob, zasukalo, zaman sem lovil oprijem. Naenkrat sem se znašel spodaj na vejah trhlega grmovja, viseč počez, nad tlemi. Kajti spodaj je bila globoka vrzel, praznina! Ajej, Janez, zdaj pa imaš, sem zavzdihnil sam zase. Nisem se mogel ne postaviti na noge ne dvigniti. Kar visel sem nad tisto nevarno strmo brežino. Kakor hitro sem poskusil povleči in se oprijeti za kakšno vejo, se je zlomilo in me nevarno zazibalo. Seveda, takrat ni bilo nikogar, da bi mi pomagal! Čisto počasi sem le pridrsal do roba, do debelejše korenine, in se je oprijel. Ko sem končno spet stal trdno na nogah, priznam, so se mi te močno tresle. Obljubil sem si, da česa tako nepremišljenega ne bom več počel! Bil sem ves opraskan, blaten, modrice sem opazil pozneje. Ampak, šipkov čaj in med, to je dobrodošlo pri prehladu!

Letos, ko je tako čudno leto, z ženo ne hodiva prav veliko od doma. Imamo tudi srečo, da živimo stran od naselja. Žena vedno kaj speče, pa šiva in dobro kuha. Izkoristi dan in združi koristno s prijetnim. Na Hribc grem sam. Ona ne more, naduha jo daje, a vedno me opomni, naj bom bolj previden pri hoji. Danes sem spet šel gor. In srečal Maro. Nič se ji ni mudilo naprej, ko sva se srečala. Vem, tudi njej je dolgčas, sama je, sedaj nihče ne želi imeti obiskov v teh časih korone,  vseh nas je strah okužbe. Povedala mi je nekaj starih šal, da bi me še malo zadržala. Tudi tisto, ko je sosed sosedo povabil na kavo in ga je ona zavrnila rekoč: »Zaradi tvojih vabil na kavo imam že tri otroke. Ne bom prišla!«

Malo sem se potem vseeno zamislil. V šalah je tudi kaj resnice. Saj moja žena nima vzroka za ljubosumje, ampak vseeno ji klepeta z Maro ne bom omenil.

Lansko leto, kot sem rekel, sem imel kar nekaj nesreč. Letos preži na nas še drugačna nevarnost. Ne v samoti, ampak v civilizaciji. Čudno je to. Kljub temu se nam ji je doslej uspelo izogniti. Ja, tako sem spoznal, predvsem vsak sam mora paziti nase in biti povsod previden!

Še je advent. Veselim se teh zimskih, božičnih praznikov. Zemlja je že zmrznjena. Morda bo, kot včasih, zapadel sneg in bova z ženo skupaj doma in spet obujala spomine ob topli peči. Danes sem spotoma ob stezi pod listjem našel nekaj telohov, ki imajo že precej dolga stebelca. Nesem jih ženi, posadila jih bo v moker mah. Morda se bodo razcveteli. Tudi božično žito je posejala, lepo raste in skupaj s telohi bo to prva nova rast pred božičem.

Minka M. Likar