Objekti, zgrajeni po načelih ekološke trajnostne graditve – Gradivo iz narave in okolice – Znova uporabljeni deli stare hiše – Les, konopljina izolacija in glineni ometi

Posebno posestvo v Črni vasi, nedaleč od Ljubljane, sredi krajinskega parka Ljubljansko barje, diha z barjansko naravo in zgodovino tega območja. Lastnikoma Urši Kunz in Mihi Pupisu se je ime zanj porodilo kar samo po sebi, ko sta izkrčila goščavje trnulj in na tem kraju uredila posestvo Trnuljo.

Sestavljajo ga velika večnamenska hiša, v njej pa restavracija s kuhinjo, prostori za degustacijo, predelavo in pakiranje. Poleg je stavba s štirimi apartmaji za goste, dvema spodnjima z balkonom in dvema zgornjima. V sklopu domačije so še kmetijski objekti: silos, skedenj, kotlovnica in nad to še eno stanovanje. Za postavitev vseh objektov sta lastnika uporabila gradivo iz okolja.

Od Tomaževe hiše do Plečnikove arhitekture

Gradila sta jo po svojih zamisli, lastnik Miha Pupis pravi, da je veliko proučeval preteklost Barja, njegovo zgodovino in naravo, življenje, kakršno je bilo nekoč na barjanskih tleh. Tudi zamisel za gradnjo, za gradivo, iz katerega naj bi postavili objekte na posestvu, je iskal v nekdanji arhitekturi na območju Barja. Našel ga je: les, opeko in kamen. In tako so se v zunanji arhitekturi glavne hiše združili trije različni načini gradnje: najstarejši iz brun, pri tem so se zgledovali po prvi hiši na tem območju, leseni Tomaževi hiši. Drugi je bil opečnati zid, takšna je bila nekdaj večina hiš na ljubljanskem Barju, tretji pa je bil sodobnejši omet pastelnega tona.

Iz te svoje zamisli je izhajal, pri njej vztrajal, dokler ni našel arhitekta, ki mu je bil pripravljen prisluhniti. Arhitekt Boštjan Češarek, ki je načrtoval zgradbe na posestvu, pravi, da so bile, tako kot pri Tomaževi hiši, včasih glavne stavbe na Barju v pritličju sestavljene iz večjih lesenih brun, v notranjosti pa lesene ali obdelane z ilovico. Tudi zaradi tega so večino fasadnega plašča nove stavbe na Barju oblikovali in sestavili iz lesenih brun večjih dimenzij, ki so na vogalih spojena s klasičnim tesarskim spojem. Osrednji del glavne fasade z glavnim vhodom je oblikovan s posnetkom opeke, da poudari glavni vhod, vrata pa krasi profiliran portal iz naravnega kamna iz bližnjega kamnoloma Lesno Brdo. Zgornji ali mansardni del objekta je ometan v ometu, ki posnema klasična pročelja hiš v okolici. Streha je prekrita s tradicionalno kritino, klasičnim bobrovcem.

Čeprav je Trnulja ekološka kmetija mešanega tipa, saj se ne ukvarjajo le s turizmom, temveč tudi s pridelavo oljnic, žit in njihovo predelavo, imajo pa tudi veliko živali, je zelo lepo urejena. Prostor v skednju, kjer stojijo stroji, je na primer zagrnjen z ličnimi protivetrnimi zavesami iz platna.

Duh stare hiše živi v novi

Hiša, postavljena kot lesena skeletna konstrukcija, je polnjena s konopljinimi vlakni, ki varujejo pred hrupom, obenem pa ustvarjajo prijetno in zdravo bivalno ozračje. Uporabili so les, trstiko, grobi in fini ilovnati omet, ki je zamazan s svetlejšo ilovnato barvo. Od stare, že zelo dotrajane hiše, ki je stala na posestvu, ni ostalo skoraj nič, pravzaprav le malo odpadkov, saj sta lastnika marsikaj uporabila tudi v novi hiši. Opeko nekdanje hiše so razrezali in jo položili na tla v jedilnici in vseh drugih prostorih na posestvu. To opeko, pripoveduje Miha Pupis, so pripeljali še po Ljubljanici do pristanišča v bližini hiše. Uporabili so tudi del strešnikov za nadstrešek v jedilnici. Piloti, ki so šest desetletij v močvirnatih tleh podpirali staro hišo, podpirajo zdaj pult v jedilnici.

Posebnost jedilnice so glinene luči z vrezanim motivom trnulje, vse pa so na strop pritrjene s konopljino vrvjo. Čeprav so bile nekdaj pri nas vse vrvi iz konoplje, pravi lastnik, je takšne dandanes zelo težko dobiti. Iz konoplje, pridelujejo jo na kmetiji, so tudi zavese in prtiči, vendar blaga iz konopljinih vlaken še ni mogoče dobiti pri nas. Jedilni kot krasijo slike Toneta Lapajneta, umetnika, ki je ustvarjal z barjansko zemljo. Tudi kamin dokazuje, da so si želeli ohraniti in znova uporabiti čim več prvotnega gradiva: nekaj tega je iz recikliranega materiala iz ostrešja stare hiše, spodnji del pa je iz podpeškega marmorja, nosijo ga stari piloti. Pohištvo je iz krtačenega smrekovega lesa in deloma jelševega – saj so jelše značilno barjansko drevje – naoljeno z mešanico naravnih olj, zato preveva prostore čudovita vonjava. Motiv trnulje se ponavlja ne le na lučeh, temveč tudi na glinenih umivalnikih v sanitarijah, poslikani so s tem motivom in stojijo na delih starega pilota. Za podlago umivalnikov so kamni zanimivih oblik, nabranih v Iški, reki v bližini posestva.

Jedilnica ima na eni strani majhna okna, na drugi pa je zastekljena do tal: od tod se pogled odpira v notranjost posestva, na zeleno površino Barja.

Stroga merila verige Bio hotels

Z apartmaji se je Trnulja uvrstila v skupino Bio hotels, ki so urejeni po zelo visokih ekoloških standardih. Apartmaji so poimenovani po žitih, ki jih pridelujejo na kmetiji: Konoplja, Tritikala, Koruza in Ajda. Tudi v njih je izolacija iz konoplje in glineni ometi, priporočljivi za zdravo bivanje tudi zato, ker uničujejo elektrosmog. Pohištvo je iz jelševega in smrekovega lesa, premazanega z naravnimi olji.

Konoplja se v vseh apartmajih prepleta z opremo: iz konopljinega blaga so izdelane zavese, posteljnina, celo vzmetnice. Sobe krasijo stare fotografije iz časa, ko je bila Ljubljanica še pomembna tovorna pot in je okoli nje potekalo veliko vsakdanjega življenja. V njih se posrečeno dopolnjujeta tradicionalno in sodobno: okrasne posode, ki so posnetki koliščarskih najdb, in udobje zdajšnjega sveta: televizor, brezžični internet, opekači za pripravo kruha …

V sanitarijah je namesto keramičnih ploščic po stenah apneni omet, zaglajen z marsejskim milom, tako da je stene mogoče umivati. Tudi brisače so iz zelo vpojne mešanice konoplje in ekološkega bombaža.

Prezračevanje je urejeno z rekuperacijo – stalnim dotokom svežega zunanjega zraka brez izgube toplote, za ogrevanje pa uporabljajo lesne sekance z lastnih površin in sončno energijo. V vseh hišah in apartmajih bo goste v prvih jesenskih dneh ogrevala prijetna toplota talnega gretja in kamina.

Vlasta Kunej

Fotografije: Arhiv posestva Trnulja, Vlasta Kunej